Za slovo, gruda zemlje
Se včasih vprašaš,
kako je občutiti,
ko s tal pobereš,
da med prsti zdrobiš,
grudo
zemlje
in potem stegneš dlan,
tako daleč stran od sebe,
da dosežeš do tam,
kjer so tvoje meje,
če si stopiš na prste.
Razprtih dlani,
stoječ na prstih
potem čakaš na severni veter,
da pride in jo odnese s sabo.
Medtem,
ko čakaš, imaš v resnici čas,
da premisliš.
O tem,
če je občutek topel
tudi, če je veter hladen?
Zakaj so spomini vedno lepi?
Po čem ti dišijo misli?
Zakaj se pogled lahko ukrade?
Kako,
da možno celega človeka,
shraniti v enem majhnem srcu?
In kako je,
bosopetemu stati na dežju
in te mokra trava žgečka po
podplatih?
Smrt nikoli ne potrka,
preden vstopi v tvoje življenje.
Lahko tudi,
da ko je že vse zeleno
in v maju
in zato ni dobro,
da preveč odgovorov umre s tabo.
Potem si prah,
nato gruda zemlje,
dokler se nekdo ne skloni
in te pobere.
Pojdi k soncu,
ti reče,
p.s. Klemen, počivaj v miru.
Komentarji
Objavite komentar