V pogledu




Brez slovesnih najav.
Brez velikih priprav.
Samo trenutek v času
in mesto v prostoru je dovolj,
da tisto nekaj, kar nas krmari,
ploskne z rokami in reče:
»Hop, tu in zdaj
se mora zgoditi!«

In tisto nekaj,
ki ga res ne da čisto razumeti,
kako in zakaj
nas usukne okrog svoje osi,
da naredimo tisto,
za kar rečemo,
da nikoli ne bomo
in nas gladko malo spelje mimo postaj,
ki jih imamo že leta in leta
na zemljevidu začrtane kot
obvezno ustavi.

»Tam bom nekoč ustavil,
samo za toliko, da si pretegnem noge
in poduham po čem diši tisti zrak,
ki ga veter prinaša z morja
in da si v žepe naberem borovčevih iglic,
če ne bo cvetlic,
da si jih posušim za herbarij, za čaj,
za tisto dolgo zimo,
ko mi bo pod odejo in pouštrom
mraz iz podplatov zaklenil srce.
Čeprav vem, da ni prav,
da se pokrit čez glavo
delam nevidno zamrznjenega
samo zato, da ne čutim.

Ko tisto
dopove mestu v prostoru,
da mora za ovratnik ujeti,
ko trenutek razlaga času
kako razume,
kaj je tisto,
kar se od njiju pričakuje,
da se mora zgoditi, je:
»Tukaj in zdaj!
Pogleda se morata srečati,«
te naravnost v tarčo,
na sredi možganov zadene,
ko ugotoviš,
da si skoraj že pozabil,
kako je, ko ti toliko nežnosti
v enem pogledu,
ki si ga ujameš v dlani,
tam kjer ga res nisi pričakoval
naredi, da pozabiš dihati.
Da v sebi klecneš,
da zardiš,
da pogledaš stran
in ko pogledaš nazaj
je še vedno tam.
Kot, da te čaka …
Stegneš roko,
da ga pobožaš po licu
in mu z drugo greš skozi lase
v mislih
in ga položiš nazaj na polico.
Potem še dolgo globoko dihaš,
da si za vedno zapomniš,
kako je bilo
biti na točno na sredi
vseh tistih občutkov
in po čem je dišal.

Potem se tik
pred pragom pomladi
zgodi en tak
nebesno sladek večer,
ko ti je v prste ledeno mrzlo,
a pod milijoni odkritih zvezd,
ki si jih čakal vso dolgo zimo.
Stoječ odkrit,
pod prostim nebom
te zebe,
zmeden si,
a imaš v sebi občutek,
da si tako topel
in tako zelo živ in pisan,
da veš,
da je tudi samo za
en tak trenutek v času
in za tisto mesto v prostoru
vredno živeti.

Vsemogočnosti pogleda
in lepote zvezd
na temno modri podlagi,
ne gre podcenjevati.
Znajo narediti,
da letiš
in potem nisi več lačen
barv in topline v sebi.
Tudi potem ne,
ko barve obledijo
in toplina ugasne.
Ključ je v spominih
in v občutku.
Ta je vedno živ,
ker se spominov ne da pogasiti,
da ne tlijo.


(sposojena, iz nekega drugega pogleda)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več