RECEPT - FANTASTIČNA KROMPIRJEVA MUSAKA



Količina zadostuje za pet ljudi in enega psa.

Vzameš največji lonec, kar ga najdeš v omari in daš vanj kuhat same lepe in zdrave  krompirje, rdeče sorte Desiree, ker ta je najboljša za kuhanje krompirja v oblicah. Ko voda zavre, znižaš temperaturo na štedilniku, da se krompir lepo, brez stresa in torej dodatno izločenega škroba, skuha do mehkega. Tu recept odsvetuje, da bi v času, ko se krompir kuha, padla ideja o tem, da je to primeren čas čakanja, ko lahko spucaš kopalnico, ker zna krompir zelo svojeglavo zavreti in je kopalnica vmes res spucana, a potem se lahko takoj lotiš pucanja ostankov prevretja po kuhinji.

Medtem se spomniš, da za musako rabiš mleto meso in iz skrinje izkoplješ zamrznjeno opeko sprešanega mletega mesa, ki ga potem 45 minut odtajaš med mrcvarjenjem na nežnem ognju, v kombinaciji z vročim oljem in čebulo.

Med maceriranjem mesa seveda zlomiš svojo najljubšo kuhalnico, a hvalabogu je bil zlom čist in niso ostale trske v mesu. Ko je meso drugič mrtvo, ga posoliš, popopraš po okusu in lahko dodaš tudi malo sladke paprike. Ker ti je zaradi maceriranja mesa zmanjkalo časa za pripravo bešamela po klasičnem postopku, si pomagaš z »fake bešamel« receptom, ki je tak, da na brzino zmešeš mleko, jajca in moko, v malo bolj gosto maso za palačinke, ki ji moraš nujno pozabiti dodati sol in za dober okus še Parmigiano Reggano (p.s. če je Parmigiano Reggiano že plesniv, je dober tudi navaden riban sir za pico).

Ko je krompir mehak na dotik, je kuhan in lahko pričneš z lupljenjem.  Pri tem moraš biti natančen in odstraniti vsa krompirjeva očesa. Ker ti je zaradi mrcvarjenja zmrznjenega mletega mesa, malo zmanjkalo časa za povrtavanje krompirjevih kurjih oči, ta najbolj zafrnjena pustiš, ker od daleč izgledajo zelo podobna delčkom mletega mesa in med žvečenjem nihče ne bo opazil, ker dodatno jih skrije še »fake« bešamel.

Rezanje krompirja na enakomerne rezine je zafrknjeno in iz vidika varnosti pri delu je priporočljivo, da se to dela s topim nožem in čeprav je to časovno potratno opravilo, lepi enakomerni kosi veliko doprinesejo h končni estetiki jedi.

Na koncu krompirjevo kompozicijo bogato preliješ s fake bešamelom in postaviš v segreto pečico. Pečeš na poljubni temperaturi. Če si v planiranih časovnih okvirih, počasi in z užitkom, če si pa malo pozen pa na ful stopinj in na čimprej. Ko opaziš, da se je skorjica že lepo rjavo zapekla, je čas, da obrneš pekač, ker zelo verjetno ti zgornji grelec v pečici malo trokira in ne zapeče enakomerno spredaj in zadaj.

V trenutku, ko se pripravljaš na obrat pekača in ga imaš na lokaciji izven pečice, ti zdrsne rokavica, pekač ti pade iz roke in musaka se usuje na tla.

Ker je sprejemanje hitrih odločitev edina pot iz kriznih razmer, z vso brzino pograbiš lopatico in zadevo nakidaš nazaj v pekač in porineš nazaj v pečico. Pri tem se obvezno ne sprašuješ, če je hišna mačka kaj hodila skozi tvojo kuhinjo. Ker panika ni za nobeno stvar dobra, šele čez 15 min ugotoviš, da si v paniki izklopil pečico in se dokazi niso hrustljavo zapekli, zato našopaš pečico na 200°C, kosilo pa zamakneš za dodatnih 15 minut, Toliko namreč rabiš, da iz kuhinjskih tal počistiš ostanke, ki ti jih ni uspelo pokidati nazaj v pekač.

Ko so jedci zbrani za mizo, jed najaviš z nazivom: »Mesni cesarski praženec« Nihče ne bo opazil, da bi bilo z jedjo kaj narobe, bodo pa vprašali: »A si ti to kaj solila?«

 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več