Prisega

Nocoj sem pri tisti

prvi zvezdi na severu

prisegla na življenje.

Za zmeraj.

Da te bom imela rada.

Tudi, ko mislim,

da se ne,

igraš pošteno z menoj.

Stoječ

pod prosojnim oblakom,

ki ga v noči polne lune

piha na jug,

pod prisego dodajam

post scriptum:

»Drago življenje,

boj se me,

ker imam fračo,

s katero ti bom dan na dan

točno v nos na glavi

streljala želje

in ne več samo sanje.«

Pocukranih sanj mi natrosiš,

in se pri tem hahljaš:

»Če ji dam to,

bo mislila, da ima vse

in jaz se bom neizmerno zabavalo,

ob njenih zablodah

in iskanju svetega grala.

Me prav zanima,

v koliko krogov bo šla,

preden se bo dvignila

in ji bo resnica udarila v glavo.

Pridite ljudje,

stavite, začenja se prvi krog!«

Seveda,

drago življenje,

s sanjami me tako

nalahno prepelješ žejno čez most,

da ti čisto vsakič

do zadnjega milnega mehurčka

sveto verjamem,

da gral je…

Potem steklo poči,

ti rečeš: »Ups, se mi je razbil«,

se zasukaš na Ahilovi peti

in gladko malo odideš stran.

 »Ah, ti naivni ljudje, kako so zabavni

če gredo na led, jih sploh ne izuči« praviš,

se obrneš na bok

in potem čisto brezskrbno zaspiš.

Drago življenje,

ko mi boš to naredilo naslednjič,

te bom z največjo željo,

ki jo premorem v arzenalu,

brezmilostno ustrelila

v hrbet.

Dezerterske razpihalce

milnih mehurčkov

se namreč strelja.

Šele potem se vpraša:

»Si res mislil resno s tistim,

da bo, ker sem videla

v živih barvah,

v mojih sanjah?«

Ne, drago življenje,

nisem več tista,

ki se skrije sama vase in jeclja,

da noče od tebe čisto nič več,

ko spet povlečeš petega asa iz rokava.

Ne nasedem več na čarovnijo

in na tvoje zajce v klobuku.

Kar imej jih!

Slej ali prej,

ti bodo požrli deteljo v glavi

in potem se ti bo

kvartopirska sreča obrnila

in ne bom jaz tista,

ki te bo milo prosila,

da mi daj samo še manj ali čisto nič,

ker potem nimam ničesar,

za kar bi se ti splačalo

z mano igrati,

da bom le imela mir pred tabo

in tvojimi kartami.

Ker če se ne igram s tabo,

mi nimaš ničesar več vzeti

in potem sem počutim varno

pred pepelom in sajami,

s katerimi se posipam,

ko mi uprizoriš čarovnijo z ognjem,

v katerem mi zgorijo sanje.

»A ni bil lep ogjnemet?«,

me vprašaš in pihaš kroge v pepelu.

Ja seveda, da je bil lep ogjnemet,

saj so bile tudi moje sanje lepe.

Drago življenje,

ko se boš tam muzalo

in čakalo, da se upepelim sama vase

in si spakiram kufre za v nov krog,

bom jaz iz žepa vzela petega asa.

Izrekla bom čudežno besedo:

»Krucifikus bizgec!«

in te z čarobno fračo ustrelila

naravnost v nos.

Če znam ustreliti kozla v letu,

potem bom zagotovo

zadela tudi v tvoj nos.

In veš,

kaj si bom pri tem zaželela?

Da bi vsa tista kri,

ki se ti bo vlila iz nosa,

pognala korenine,

iz njih zrasla in zacvetela,

ker če si želim ostati iskrena,

ne glede na vse,

rabim vsake toliko videti travnik v cvetju,

da pri sebi vem,

da je iskrenje lepo in da splača,

takrat, ko se zdi,

da je čisto brez vrednosti,

v svetu in v času,

ki ga merim od tukaj in zdaj,

pa vse do večnosti.

Čeprav danes res ne vem,

ali me v večnosti sploh kdo čaka.