Rdeča nit

Včasih,

ko imaš res dosti preveč

sam sebe,

pomaga,

če zaloputneš z vrati

in čisto preprosto,

greš ven,

tudi iz sebe.

Zatohle misli,

namreč ne marajo svežega zraka

in dva deci burje na poln želodec,

res naredi čudeže

za postano duševno hrano,

ki se ti nabira v želodcu

in ti slabo vpliva na prebavo.

Hoja po mrzlem zraku,

zvečer,

ko je prepozno,

da bi kogarkoli srečal

in je tako ali tako tudi pretemno,

da ti kdo lahko pogledal v oči

in v njih prebral,

kar ni še dovolj dozorelo,

da bi delil lačnim in žejnim,

ki te cukajo za rokav

in stegujejo roko:

»Prosim gospa,

dajte mi nasmeh ali dva,

ker sem lačen človeške topline.

Vaš denar že imam,

pa sem vseeno tako

prekleto sit samote

in žejen tistega občutka,

kako je,

ko dlan poboža drugo dlan

takrat,

ko se duša duše dotika!«

Hoja po mrzlem zraku

in v temnomodrem mraku,

bolj pomaga kot shujševalna dieta,

kjer se odpoveduješ prehranjevanju

s težkimi ljudmi,

po šesti uri zvečer

in kjer šteješ koliko kalorij,

je v eni sladki besedi.

Lažniv sladkor prepoznaš po tem,

da na vročini ne karmelizira,

ampak se čisto preprosto stopi,

da ni ničesar več za pomazati s prsti,

tik preden te prime,

da bi pomil krožnik.

Pršut in karamele

bi morali predpisovati kot zdravilo,

za takrat,

ko te vse v duši boli,

ker se ti je utrgala rdeča nit.

Pa delanje letalc iz starih slik

in sedenje v snegu, na soncu,

ko poslušaš kako se kup topi,

da njegov hladen življenjski sok odteka,

da zalije mesto,

kjer bo vzklila nova trava.

Na soncu je tako lahko

razpredati nove niti iz starih misli

in čakati, da sneg zbrsti.

Zvečer nimaš vedno sreče

z vremenom.

Če hodiš temi

in ti oblaki visijo tik nad glavo,

včasih težko najdeš stikalo,

da si prižgeš luč,

da poiščeš košaro za šivanje,

tam, kjer imaš noter vedno kakšno nit

s katero si lahko zakrpaš občutek praznine,

dokler v tebi ne požene trava

in ti listje ne ozeleni razgleda na drevesa,

ker enostavno moraš

izstopiti iz tiste svoje črno bele slike

in iz večera na plan.

V vsesplošno pisanem,

ti pomanjkanje rdeče

ne pride tako do živega.

Če se z nosom zadevaš v živost barv,

je lažje razumeti,

da so rdeče niti enkrat bolj dolge,

drugič pa spet bolj kratke

in da ni nič narobe,

če je kakšna med njimi modra.

V resnici bistvo niti ni v njeni barvi.

Mora biti neskončna.

Imeti mora neskončno veliko začetkov,

ki jih lahko povežeš s koncu.

Mora biti navita na tulec

iz naravnega materiala,

ker poceni plastika jezi vesolje.

Pomembno je tudi to,

da pri klekljanju

vedno uporabljaš material,

ki ti je drag in dobro je,

da razumeš

kaj je končni pomen tistega,

kar si si sklekljal

in da se ti zdi lep,

ker samo tako imaš dober občutek,

ko delaš obračune sam s sabo.

Potem čez leta in leta,

gobelin na steni gledaš

čisto drugače.

Gledaš barve.

Spregledaš mesta,

kjer so vozli v niti.

Hoja po mrzlem zraku,

kjer med tabo in nebom ni nič vmes

in ti samo gole zvezde svetijo nad glavo

je tudi tisti samo tvoj čas,

ko lahko v miru jokaš.

Zvezde namreč razumejo več,

kot se ti na prvi pogled zdi

in vsake toliko kakšna pade,

da ti utrnila misel,

da si spet povežeš konec s koncem,

ker ti tudi solz slej ali prej zmanjka

in takrat moraš z nečim

na novo začeti.

Tako…

Samo en konec niti

je čisto vse kar res rabim,

da lahko spet začnem

klekljati za tisto,

kar si bom jutri poveznila čez glavo.

Barve si bom izmišljevala sproti.

Podlage instant vzorcev ne rabim.

Uporabila bom domišljijo.

Ko jo bom porabila vso,

bom umrla.

Zdaj to vem

in tudi razumem.