Drsalka, lovec na zvezde

Kdaj veš, da si dozorel? Ko se ti sončni dnevi zdijo neprecenljivo vredni. Ko veš, da je rože treba redno zalivati, sicer najprej ovenijo, potem se posušijo in na koncu umrejo. Je pa lažje prenesti umiranje, če te ni ali pa si samo malo doma, ker je že vsega konec, ko prideš. Potem samo še vržeš stran, kar je ostalo in prazen lonec podariš sosedi in lažje si verjameš, da nisi imel kaj rešiti, ker je Življenje krivo in njegova prehitrost v nizanju dnevov. Pa pustimo ob strani, da se je vedno mogoče ustaviti, samo res se, hoteti moraš in potem res stopiti dol a tisti postaji. Ne samo govoriti: »Bom. Jutri se pa res bom.« Tudi usahnjena, mrtva prijateljstva nekdo, na koncu, mora imeti na vesti. Potem se vprašam, koliko jih imam na vesti jaz? Tako lahko je pozabiti, v misli, da bo soseda dala loncu nov smisel za rast, ko ga bo napolnila s semenom za solato. A ne zacveti, vse kar požene na zeleno, če...

No, mogoče letos ni primeren čas za iti čez Kitajsko v Tibet, ker ne bi šla tja iskat Corona virusa in je uradno premaknjen na nekoč v prihodnosti, ko ga bo po možnosti zamenjalo kaj manj akutnega. Pred Tibetom sem imela nenadni preblisk za Libanon in zlomka, tam dol je šlo ljudstvo pokonci. V iskanju nadomestne destinacije je nato padla ideja na Vzhodno Turčijo in še preden smo se lotili idejo razčlenjevati v popotni itinerarij, je tam usekal potres z magnitudo 6,8 po Rihterju.   Potem se jaz zasanjam v tiste čudovite templje v Burmi in čez par dni malo bolj natančno poslušam novice o političnem dogajanju izven ograje naše lepe unije in pride na spored   v povezavi s spopadi, etnične manjšine, …  Sledila je ne-moja ideja o Kolumbiji, ki sem jo jaz takoj v kali zatrla, ker nekako bi rada prišla nazaj z vsemi notranjimi organi in brez, da si celo pot gledam čez ramo in ugotavljam kam v prtljago bi mi kdo lahko kaj podtaknil. Mogoče mi hoče usoda na tak način priše...

Neka zima pred leti, mi tik preden se je raztopila v pomlad, na mizi pustila kozarec in v njem dve bubi. Misleč, da imam sviloprejko in črva, sem sviloprejko častila in črva črtila. Ni se mi zdelo vredno, da bi mu namenjala v opazovanju, svoj čas. Nestrpno sem namreč čakala, da se izleže tisto ker naredi, da je svila in da bom iz nje spletla tisti šal, ki se nosi za v brstečo pomlad. Svila je baje nit, ki je močnejša kot je razdalja in v njej čas in zato je primerna, da se nosi za vsak dan, vedno takrat, ko je pomlad. V poletju namreč ni več potrebna, ker v sopari kratkih noči in v bližini dotika, je vsaka tkanina odveč. Razen, če ni tisti kosmič puha, ki se drži prsta, tam kjer se njegova konica konča. Res je smešno, kako oči vse vidijo, pa ne vidijo, da ni vse svila, kar se na prvi pogled sveti. Tudi črvom v bubi se v mraku svetijo oči in potem misliš, da vidiš kako svila raste in čaka, ...