Drsalka, lovec na zvezde

  Če bi kdo rekel, da bi bilo za pridobitev Slovenskega državljanstvo, potrebno predložiti dokazilo, da si splezal na Triglav in si spekel potico, bi bilo pri slednjem veliko več težav kot pri prvem. Za prvega namreč potrebuješ samo navdih, dober Instagram outfit oz opravo, ki pade v oči in telefon, s katerim pokličeš na 112, če se ti na poti slučajno kaj zalomi. Ne škodi, če prej preveriš kakšno bo vreme. Pot do cilja je iz vseh smeri zelo dobro označena in po njej hodiš oz plezaš več ali manj naravnost in z vsakim prehojenim višincem odštevaš ure do vrha. Ko končno si na vrhu, se poslikaš zraven Aljaževega stolpa, se objaviš na vseh družbenih omrežjih in od tam je tvoja edina misel to, da se spraviš nazaj v dolino, v svojem prvobitnem metafizičnem stanju, zgolj z kakšnim žuljem več, kot si ga imel prej, ko si npr štartal s Pokljuke. Ko se prvič lotiš peči potico, je tudi zelo podobno kot bi šel na Triglav. Ponavadi je Božič in ti dobiš navdih, da bi letos pa sam naredil eno...

  Danes me je spreletelo, da so moje misli v bistvu kačji pastirji. Odrivam jih, da odletijo in z rokami tako dolgo lomastim okrog sebe po zraku, da se me zbojijo.   V resnici sem jaz tista, ki se boji njih. Včasih je lažje ne-misliti in to početi z zaprtimi očmi in z glavo v pesku. Če sem lovec na komarje, sem seveda lahko tudi noj. Spodobilo bi se mi pa iti tudi na tečaj za žirafe, ker bi res rada znala kako se pogleda čez oblake, ko v duši dežujem.   Ampak kačji pastirji so v resnici lepi, če sem z njimi nežna in jih pustim, da mi sedejo na mizo, dovolj blizu da jih pogledam od blizu. Všeč mi je to, da imajo drobna zaobljena krila in da se mi ne pustijo ujeti.   Rada bi mislila tudi zase, da se ne pustim kar tako ujeti. Da padem v globino samo, če jo pri nekomu začutim. In da sem takrat kot vsi štirje letni časi v enem, a hladna samo do tistih, ki se silijo vame.   Ko te z...

 ... končno sem odkrila katera služba mi je pisana na kvas in moko. Ko bom velika, bom Miklavžova tajnica, ki ne kuha samo kave. Krasno je sploh to, da vse kar zafrkneš, lahko enostavno poješ in ne obstaja več in toliko adventa kot sem letos pojedla, bomo letos vstopili v srečno novo leto 2028. Še dobro, da sem bila pridna in sem dobila eno malenkost tekočine za dol poplakniti to pikantno 20ko.

Neverjetno kako letos čas leti! Še včeraj je bila prva adventna nedelja ... ... danes je že Božič. Sinoči sem namreč pojedla advent. Res je bil okusen.

  Veš. Sinoči sem ugotovila, da sem točno tam, kjer mi je bilo namenjeno biti, da te počakam.   Visoka zelena cvetoča trava. Jaz v tisti obleki z vzorcem iz drobnega cvetja, nabranega v lepem majskem dnevu, naslonjena na macesnovo deblo, bosopeta in z rdečimi lici v nasmehu, ki čuti več, kot se lahko prebere med vrsticami tvojega sporočila:     »Veš. Pridem. Saj boš še tam? Za tistim drevesom? Saj si še gozdna vila, ki živi za brezo št. 15?«   »Bom. In da, še sem. Zate.«   Moja koža diši po regratovim medu, ker so pričakovanja tako sladka. Okrog vratu sem si pripela spleteno kitico iz marjetičinega cvetja, ki si želi biti pod tvojimi toplimi prsti razpeta, da beli cvetni listki, pripeti na rumeno glavico, popadajo po tleh, da so kot vzorci na preprogi, med zemljo in travo.   V valovanju dotikov štirih dlani in dveh teles čutim, da se spreminjajo v drobna semena, k...

  Dež, ki je zalival njivo, je slej ali prej le utopil težke misli, da so pod težkimi oblaki stekle v zemljo. Iz njih je pognala solata.   Vem, da tudi, če bo mehka in sočna, jo bom morala najprej prežvečiti, potem pa požreti dol. Lahko, da bo letos zelo kisla. Lahko, da bo malo pogrenila na koncu jezika, a če jo bom v šopu, enopotezno, napičila na vilico, držeč skledo v rokah in sedeča na robu mize, z nogami, ki mi bodo bingljale v zraku, bom lažje žvečila in čakala, da zraste krompir.   Ko bo pričel cveteti bom bolj mirna, ker mi čakanje na nekaj, kar moram potem spet čisto na novo začeti, ne gre izpod prstov. Ne maram petdesetih verzij enega dogodka. Ne maram tridesetih primerkov ene in iste stvari. In prav tako ne maram prežvečenih besed, ki se mi vedno znova svaljkajo po ustih in ne prenesem jih poslušati, dan na dan, iz ust drugih. »Daj človek, daj si že enkrat umiti zobe z zob...

Kot otrok nisem znala razumeti, kakšno veselje lahko človeku prinesejo rože, ki jih ne dobiš v šopku, ali pa narisane ali natisnjene na papirju, v katerega je zavita bombonjera.   Ni mi bilo jasno, zakaj bi jih človek sadil v lonce in postavljal po hiši in na okenske police, ker se mi je zdelo, da je z njimi ena sama nadloga. Živeli smo v stari kmečki hiši in rože na okenskih policah so bile del hišne tradicije in vsako poletnega medsosedskega tekmovanja. Moja stara mama in mama sta bili ponosni, da smo imeli največ rož na oknih v celi vasi. Včasih smo tudi zabeležili atentat, na kakšen posebno bohoten cvetlični lonec, ki je iz nepojasnljivega razloga padel kam v globino in utrpel amputacijo svojega najlepšega vrha. Po njuni cvetlični teoriji, so se prijele samo sadike, ki si jih naskrivaj kje izmaknil. Podarjene so se le redko prijele in vzdržale do cvetenja. Posebno so jima bile pri srcu »ljubezni« oz pelargonije in od vsega koncepta rož na oknih, se mi je zdelo »kul« samo ...

Ponavadi se mi popolnost zgodi takrat, ko odcvetijo trobentice in so tam višje med oblaki in tvojo glavo, še vedno zaplate južnega snega, da se ti ugrezne do kolen in da te pri srcu stisne: »Ali bom zdrsnil?« pa te pri tem nekako mine strah, ko tipaš s korakom v naslednjo sled, ki ti jo puščajo za sabo.   Vedno je sled in sprašujem se, če je tudi moja dovolj vidna in varna, da me bodo takrat našli in da bodo znali priti za mano.   Jaz jih bom, od sinoči naprej, čakala pod starim borovcem, ki raste desno od češnje, ki vsako leto cveti ob tem času. Igrala bom šah s storži in gledala dirko s polži. Tam bom, dokler ne bo njiva zorana. Ko se bo vanjo sadilo seme lanskega krompirja, bom naredila novo sled, ker je prav, da vsakdo, vsaj enkrat v življenju vidi, kako mlad krompir cveti. Potem ti zdi, da ga imaš več v življenju in ko ga ješ v navadnih oblicah z maslom, ti bolj diši. Seveda mora biti zraven...

Ideja, da bi imeli psa je bila moja in bila je spletkarske narave, ker naša rodovina ima živali odkar vemo za deblo družinskega drevesa in njegove korenine. Tudi vse veje, ki rastejo iz našega družinskega drevesa   imajo živali, a to niso živali, ki bi jih človek imenoval hišni ljubljenčki, ker celo v Indiji krave ne živijo v hišah. Ko sem bila še majhna, se spominjam pogajanj s staro mamo, ker sem si želela mačka in ta pogajanja so bila zelo podobna tistim, ko so po drugi svetovni vojni,   na novo postavljali državne meje. Stara mama se je v drugem krogu sprijaznila in popustila, pod pogojem, da maček ne bo v hiši in seveda ni bil, dokler ni enkrat zlezel vsem pod kožo in od tam naravnost na krušno peč. Ta maček me je naučil kaj je to diplomacija, kjer se najprej muzaš, potem zasedeš svoj prostor, ki misliš, da ti pripada in ko te odkrijejo, ti je vse odpuščeno in dovoljeno, samo najbolj prikupna izvedba samega sebe moraš biti. Od takrat naprej so mačke ostale na seznam...