V rož`cah

Kot otrok nisem znala razumeti, kakšno veselje lahko človeku prinesejo rože, ki jih ne dobiš v šopku, ali pa narisane ali natisnjene na papirju, v katerega je zavita bombonjera.  Ni mi bilo jasno, zakaj bi jih človek sadil v lonce in postavljal po hiši in na okenske police, ker se mi je zdelo, da je z njimi ena sama nadloga.

Živeli smo v stari kmečki hiši in rože na okenskih policah so bile del hišne tradicije in vsako poletnega medsosedskega tekmovanja. Moja stara mama in mama sta bili ponosni, da smo imeli največ rož na oknih v celi vasi. Včasih smo tudi zabeležili atentat, na kakšen posebno bohoten cvetlični lonec, ki je iz nepojasnljivega razloga padel kam v globino in utrpel amputacijo svojega najlepšega vrha.

Po njuni cvetlični teoriji, so se prijele samo sadike, ki si jih naskrivaj kje izmaknil. Podarjene so se le redko prijele in vzdržale do cvetenja. Posebno so jima bile pri srcu »ljubezni« oz pelargonije in od vsega koncepta rož na oknih, se mi je zdelo »kul« samo to, da so naša okna polna ljubezni tudi, ko smo se fejst pričkali med seboj.

Meni so bil najljubši »celinčki« oz fuksije in to tiste, malo posebne, ki so cvetele z dvojnim cvetom.  Imela jih je samo ena soseda. Mama po uradni diplomatski poti zaprosila za en vrh, ker zaradi njihove temperamentnosti, ne bi bilo zdravo, če bi se iz neznanega izvora, pri nas tudi pojavila ta enaka dvojno cvetoča fuksija. Soseda je prinesla kar lonec s cvetočo mlado sadiko, a še istega popoldneva je lonec potoval nazaj na njihovo okensko polico, ker jo je njen mož opazil na našem oknu in tisto je bilo še v časih, ko je »dec« imel pri bajti glavno besedo in če je »dec djau, da baba nima kej delat po svoje«, potem je bilo zanjo bolje, da ni.

No, po tistem dvojno cvetočih fuksij nismo imeli, imeli smo pa veliko ta navadnih. Poleti sem jim skrivaj trgala cvetove, ker so se v mojih igrah spremenile v baletke in če sem hotela narediti baletni zbor Bolšoj Teatra, sem jih rabila kar veliko. Imeli smo tudi božične kaktuse, za katere mi nikoli ni bilo jasno zakaj cvetijo poleti in ene druge kaktuse, s hudobnimi bodicami, ki so onesposobili kar lepo število žogo. Bršljank pri nas ni bilo, ker sta rekli, da rabijo preveč vode in ni mi bilo jasno, zakaj potem imamo toliko vodenk.

Aktivno sta me vključevali v cvetlično tranzicijo med letnimi časi. To je pomenilo, da sem bila njun »postrešček« z mladimi nogami, ki tekal gor in dol po stopnicah. V pozni jeseni sem jih pobirala z oken in jima jih prinašala na zbirna mesta po hiši, kjer so prezimile zimo.

Najbolj nadležna mi je bila pa spomladanska tranzicija, ker je prišla skupaj s kupom zemlje, ki nastala  iz kupa gnoja, ki se je več let prepariral zunaj na njivi. Mamina peka zemlje v krušni peči, je bila zadnja faza te preparacije. Razlagala mi je, da temperatura v peči pobije črve, gliste in podobno zalego. Ko je bila zemlja spečena, je bilo treba znesti vse lonce iz zimskega počivališč, najprej na prvo postajo presajanja in od tam na točno določeno okno. Ker seveda vsaka roža rabi svojo svetlobo, je seveda sledilo še premikanje iz enega okna na drugega, ker kot prvo, okno mora biti tako, da bo tam presneta roža dobro rastla, bujno cvetela in to še na tisti hiše, kjer se bo dobro videlo k sosedom.

Moram jima čestitati za vztrajnost, ker sta  se res zelo dolgo na vse načine trudili, da bi tudi v meni pognala ljubezen do zelenega in cvetočega, a jaz žal nisem zmogla razumeti niti najbolj osnovnega koncepta cvetlične vzgoje, ki je zalivanje.

Katere vrste se zaliva od zgoraj v lonec, katere spodaj v podstavek in katere je treba napojiti in pri katerih moraš iti samo mimo, kot blag poletni naliv. Zalivala sem samo na res izrecen ukaz, z jasno izraženo grožnjo kaj bo sledilo in po principu zaliti vse od zgoraj, z minimalno porabo časa in to tako temeljito, da voda iz podstavka zagotovo steče dol iz okenske police, ker upanje, da bo potem za en mesec dovolj zalivanja, umre zadnje.  

Edina roža, ki sem jo res iskreno občudovala vsako poletje, je bila velika, stara vrtnica, ki je rasla po zadnji steni svinjaka. Ko se je razcvetela, je bila desna stran grma rdeča, leva stran pa bela in zdelo se mi je izjemno, kako lahko veje s cvetovi različnih barv, poganjajo iz istega debla. Skrivnost je bila v tem, da je stara mama vcepila vrh bele vrtnice v steblo rdeče. Sicer je stara mama je bila kurirka med partizani, a verjetno pri cepljenju ni imela v glavi politike iz druge svetovne vojne. Tako ali tako sta se bela in rdeča z leti oženili med sabo in je potem vrtnica do svoje rožne smrti, cvetela v barvi svobode, se pravi roza.

Ko smo se preselili v novo hišo, je mama zaradi pomanjkanja časa in lokacije sredi travnika, ocenila, da okenskih rož ne potrebujemo. Verjetno je imela tu kaj vmes tudi finančna konstrukcija same zasaditve takega števila loncev, ker ilegalno nabrati zadostno količino poganjkov pri sosedah, se ne bi izšlo. To bi se mi ne moglo zdeti boljše. Je pa žal prišla na idejo, da bi vse tisto kar bi lahko bilo v loncih, zasaditi v obliki grmovnic in trajnic okoli hiše, ker hiša brez rož pomeni, da v njej živijo sam lene babe.

Tudi od koncepta krajinske arhitekture sem se distancirala, ker nisem ločevala poganjkov od potaknjencev in plevela od tistega kar požene iz semen enoletnega cvetja. Saj ne rečem, da na ukaz nisem poskušala in sem tudi prisilno vztrajala do trajne prepovedi približevanja. Pridelala sem si jo z napačno interpretacijo ukaza: »Pojdi porezat  hortenzijo!« Res nisem vedela, da je več vrst hortenzij in da jim imamo tudi okoli hiše. Na ukaz sem vzela škarje, šla do grma, ki mi ga je pokazala in temeljito porezala veje pri tleh. Ko je mama naslednjič pred hišo, smo imeli prizor zlate ribice na suhem. Nemo je odpirala in zapirala usta, potem je pa izdahnila: »Ubila si jo! Porezat bi morala samo posušene cvetove in deset centimetrov stebla! Nikoli več ne bo cvetela.«

Skozi odraščanje in ustvarjanje svojega prostora pod soncem, sem začela na rože gledati v drugačni luči. Začela sem jih dojemati kot neke vrste ambientalno solato. Zame kosilo ni kosilo brez solate in tudi les v pohištvu oživi šele, ko zraven ali pa nanj postaviš kaj zelenega.

Trudila sem se z različnimi praprotmi, ki na priporočilo cvetličarke preživijo tudi v mrliških vežicah, z malimi kaktusi, ki živijo brez vode, s ciklamami, ki so odporne na mraz in kar nekaj orhidej mi je zasegla cvetlična socialna služba. Moje žalostno spoznanje je bilo, da zeleno v tebi ne požene skupaj z modnimi trendi ali pod prisilo.

Med iskanjem nove cvetlične žrtve, sem nekega spomladanskega popoldneva po službi zatavala v eno lokalno vrtnarijo. Med vsem zelenjem, cvetenjem in semenjem, so mi v oči padle sadike vrtnic in spomin na tisto veliko, staro rdečo in belo. Spominjam se samo še tistega, da sem iz denarnice povlekla kartico, jo doma takoj posadila za plot in pozabila nanjo.

Prišlo je poletje in kar naenkrat so moj pogled našli njeni cvetovi. Bila sem prav ganjena. Nič ji nisem naredila, nič mi ni zato zamerila in ko je odcvetela, sem si jo drznila še obrezat in glej ga zlomka, spet je zacvetela. S tem me je popolnoma udomačila.

Od takrat je minilo kar nekaj poletij in ne bom se hvalila, da so mi vse naslednje vrtnice preživele, ker sem svoje področje razširila na druge vrste trajnic. Me je pa izučilo, da ni res, da človek vzgaja rože, ker rože so tiste, ki vzgajajo tebe v boljšega človeka. Bolj mehak si, več čutiš in končno razumeš kako pomembne so barve, tiste, ki so v tebi.