Pravljica

 

Veš.

Sinoči sem ugotovila,

da sem točno tam,

kjer mi je bilo

namenjeno biti,

da te počakam.

 

Visoka zelena cvetoča trava.

Jaz v tisti obleki

z vzorcem iz drobnega cvetja,

nabranega v lepem majskem dnevu,

naslonjena na macesnovo deblo,

bosopeta

in z rdečimi lici v nasmehu,

ki čuti več,

kot se lahko prebere

med vrsticami tvojega sporočila:

 

 »Veš. Pridem.

Saj boš še tam?

Za tistim drevesom?

Saj si še gozdna vila,

ki živi za brezo št. 15?«

 

»Bom. In da, še sem. Zate.«

 

Moja koža diši po regratovim medu,

ker so pričakovanja tako sladka.

Okrog vratu sem si pripela

spleteno kitico

iz marjetičinega cvetja,

ki si želi biti

pod tvojimi toplimi prsti razpeta,

da beli cvetni listki,

pripeti na rumeno glavico,

popadajo po tleh,

da so kot vzorci na preprogi,

med zemljo in travo.

 

V valovanju dotikov

štirih dlani in dveh teles

čutim,

da se spreminjajo

v drobna semena,

ki naslednje leto spet vzklijejo.

Da zacvetijo.

Hočem te pa nocoj začarati,

da ti spomin na letošnje cvetenje

ugasne.

 

Hočem,

da ostane zapisano

v tvoji kapsuli v času,

kako si čutil,

ko si začuti vonj

po marjeticah na moji koži,

ko mi glavo nasloniš na ramo,

da z nosom prešteješ

število utripov v mojem srcu,

samo zate.

Ni besed.

Z rokami mi praviš,

da me hočeš tako blizu,

da postanem tvoja obleka.

Pustim ti,

da si me oblečeš.

Ti postaneš moj oklep.

Moje dlani

ti z božanjem povedo,

da se ujeta vate,

počutim tako zelo varna,

da hočem,

da me posuješ

s sladkornim prahom,

pomešanega iz cimeta in zvezd

in ga kot med

poližeš z mene.

Kihaš.

Smejim se.

Diham ti v lase.

Dišiš po zemlji,

ki jo drobim med prsti.

Jaz ti zadišim

po jabolčnem soku.

Posrkaš se vame.

Postaneva drevo.

 

Nežno moder večer

se razgrinja na nebo,

v lila prelivajočih se

mehko sivih oblakih.

Sonca ni več.

V trenutkih

prepletenih vej med drevesi

tako ali tako

ni treba svetlobe,

ker dotiki žarijo sami iz sebe.

Iz njih poganjajo korenine.

Pa občutek,

ko si oblečen

v močne, lopataste dlani

in poslušaš dihanje,

v danenju dneva.

Sončni vzhodi so v jutru potem

čisto drugačni.


Zajtrk s čajem iz smrekovih vršičkov za dva.

»Boš spet prišel, ko bo lipa zacvetela?«




 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več