Prvi krajec v maju

 

Dež,

ki je zalival njivo,

je slej ali prej le utopil težke misli,

da so pod težkimi oblaki

stekle

v zemljo.

Iz njih je pognala solata.

 

Vem, da tudi,

če bo mehka in sočna,

jo bom morala najprej prežvečiti,

potem pa požreti dol.

Lahko, da bo letos zelo kisla.

Lahko, da bo malo pogrenila

na koncu jezika,

a če jo bom v šopu,

enopotezno,

napičila na vilico,

držeč skledo v rokah

in sedeča na robu mize,

z nogami,

ki mi bodo bingljale v zraku,

bom lažje žvečila in čakala,

da zraste krompir.

 

Ko bo pričel cveteti

bom bolj mirna,

ker mi čakanje na nekaj,

kar moram potem

spet čisto na novo začeti,

ne gre izpod prstov.

Ne maram petdesetih verzij

enega dogodka.

Ne maram tridesetih primerkov

ene in iste stvari.

In prav tako ne maram

prežvečenih besed,

ki se mi vedno znova

svaljkajo po ustih

in ne prenesem jih poslušati,

dan na dan,

iz ust drugih.

»Daj človek,

daj si že enkrat umiti zobe

z zobno pasto!«

 

Moj moto je:

»Naredi enkrat!

Potem popravljaj,

kar se še da.

Za vse tisto ostalo

uporabi

gips, selotejp ali škarje.«

Ni je stvari,

ki bi se je ne dalo izrezati.

Tudi srce se da.

Srečo si pa lahko narišeš

in ni je fasade,

ki se je ne bi dalo prepleskati.

Ni pa prav,

da si okna in vrata zazidaš.«

 

Mislim,

da sem pravkar videla

mlado ptičko,

kako je strmoglavila iz gnezda.

Potem jaz jamram in stokam,

kako se je težko učiti hoditi

pri petintridesetih,

ko se spotaknem

in zdrsnem v vesolje

in tam z glavo zadenem

v kakšno zvezdo.

Potem zvezdo boli glava,

meni je pa malo slabo

od vožnje dol po vrtiljaku.

Jaz lahko potem samo sedim

preštevam zvezde in čakam,

ker slabost slej ali prej mine,

zvezda se pa še vedno sveti.

 

Če je za kaj vredno živeti,

je vredno že samo za to,

da vidiš bledorožnate

jablane v cvetu.

Pa da imaš pred očmi vse rumeno

zaradi popolnosti v obliki

regratovega cveta.

Pa malo modre, viola in rdeče.

Pa da imaš občutek,

da je čisto dober smisel življenja

že samo v tem,

da si,

tam,

v mehkobi vse tiste visoke trave,

ko prvič v padajočemu večeru

zaslišiš čričke v petju.

Pa še rezina mortadele

na kosu črnega kruha

in okno s špranjo

skozi katero se v prostor

splazi vonj po letos prvič pokošeni travi.

To je vse kar zaenkrat rabim,

iz nabora razlogov zakaj,

nestrpno čakati na poletje.

Pa drago vesolje,

hvala ti za občutek,

da se mi angela varuha vrnil,

v maju.

Zdaj veliko lažje diham,

ker vem,

da imam v sebi neko vrednost

nečesa,

kar se sveti tudi,

če si s tistim kar rečem in naredim,

razbijem žarnico v glavi.

Res.

Z vonjem po pokošeni travi,

lažje prenašam kamne v dnevu.

in dnevi so lepši,

ker imam več jasnine v glavi

in ker vem,

da mi stikala za prižgati si luč,

niso vzeli.

Le prestavili so ga,

z desne proti levi.

Da ga lažje dosežem,

ko zjutraj vstanem na levo nogo.