PRAZNIKOM NAPROTI, oz VSE MOJE POTICE …

 

Če bi kdo rekel, da bi bilo za pridobitev Slovenskega državljanstvo, potrebno predložiti dokazilo, da si splezal na Triglav in si spekel potico, bi bilo pri slednjem veliko več težav kot pri prvem.

Za prvega namreč potrebuješ samo navdih, dober Instagram outfit oz opravo, ki pade v oči in telefon, s katerim pokličeš na 112, če se ti na poti slučajno kaj zalomi. Ne škodi, če prej preveriš kakšno bo vreme. Pot do cilja je iz vseh smeri zelo dobro označena in po njej hodiš oz plezaš več ali manj naravnost in z vsakim prehojenim višincem odštevaš ure do vrha. Ko končno si na vrhu, se poslikaš zraven Aljaževega stolpa, se objaviš na vseh družbenih omrežjih in od tam je tvoja edina misel to, da se spraviš nazaj v dolino, v svojem prvobitnem metafizičnem stanju, zgolj z kakšnim žuljem več, kot si ga imel prej, ko si npr štartal s Pokljuke.

Ko se prvič lotiš peči potico, je tudi zelo podobno kot bi šel na Triglav.

Ponavadi je Božič in ti dobiš navdih, da bi letos pa sam naredil eno dobro, domačo. Najdeš recept, torej pot do cilja je jasna. Še vremena ti ni treba preverjati, ker si pod streho celo pot do tam,  kjer ti bo čez tri ure v zmernem kardio tempu, iz pekača padla tista dišeča, zunaj malo hrustljava, znotraj pa sočna, toplo mehka kombinacija orehovega nadeva in kvašenega testa, kjer se na prvi ugriz morajo začutiti avtohtoni Orehovški zmleti orehi,  sladkoba cukra z Madagaskarja, za cik Jamajškega ruma, izdatna doza domačega Kobariškega masla in moke, kjer se ti v ustih razlije okus pšenice s Prekmurskih prostranstev.

Dobro je tudi to, da pri peki potice tvoj »outfit« sploh ni pomemben, ker na družabnih omrežjih itak objavljaš samo končni rezultat v prerezu, ki dokazuje, da je nadev zavit v testo, v čistih, lepih linijah, kot so zaviti ovinki s Kladja v Cerkno.

Preden se zaveš, da je tvoj navdih zgolj utopija, si že predaleč na poti in je tako kot, da si se na Triglav odpravil v supergah in nekje na sredi ugotoviš: » Pismo, sem zafrknila pri odcepu spodaj in ojej, saj sem že skoraj na pol poti čez Plamenice!« in se ti zdi iti dol še slabše, kot če rineš naprej. Imaš dvome tudi o smiselnosti klica na 112, ker te operater v primeru peke potice, veže direkt k tvoji mami, ki ti seveda reče: »A sem ti rekla …?« »Hm. Ja, si, samo kaj, ko je bilo toliko let, s polnimi usti tvoje potice, tako z lahkoto kaj preslišati.«

In si rečeš, ni šans, ne kličem in kot Čeh rineš naprej v steno, tudi če že malo grmi, kar v kuhinji metaforično pomeni, da ti prične primanjkovati čiste posode, ker v nečem moraš vzhajati kvas, pa stopiti maslo, pa segreti mleko, potem moraš narediti sneg iz beljakov, pa nekam moraš presuti vse sestavine potem, ko jih stehtaš, pa to je še vse brez nadeva, kjer je ni mleko dovolj samo segreti in ga moraš kar popariti in s tem zaliti orehe, ki jih moraš pred tem še nekako zmleti. Če za to uporabljaš strojni pripomoček, ki ga povprečno uporabljaš enkrat na pet let, moraš vsakič znova naštudirati, kako se ta zlomek sestavi tako, da se bo dal tudi nazaj razstaviti, brez, da te pripelje do psihičnega stanja, kjer s z njim tolčeš ob druge predmete v kuhinji.

Po pravici povedano, mi ta del recepta za orehov nadev, kjer se zmlete orehe popari z vrelim mlekom res ni jasen, ker a je fora v tem, da moraš mleko za nadev zavreti, da pobiješ morebitne črve v orehih? Samo ne razumem zakaj, ker itak si jih prej že zmlel in zelo verjetno niso več živi.

Mislim, da je zavreto mleko namerna recepturna sabotaža, ker potem prevročo maso namažeš v na testo in ko vse skupaj zaviješ in daš ponovno vzhajati, izgleda fenomenalno. Potica se dvigne tako kot v TV reklami in tudi med pečenjem te pusti v prepričanju, da to bo definitivno potica, ki bo šla naravnost na Facebook še preden se bo ohladila, kot praznični ponos domače hiše. Ko je iz pečice, sploh ni treba, da jo hladiš, ker te ohladi prvi prerez, ki ti skozi tunele v testu pokaže, da si spekel Idrijski rudnik živega testa do 9. obzorja. 

Pač, ni druge, ko pridejo obiski, daš svojo potico oz rudnik živega testa na mizo,  ker je za Božič je vseeno boljše tvegati in dati na mizo »pofiženo« potico, kot pa trgovinske piškote. Ker če daš potico, malo zamižiš, da spregledaš tiste njihove začudene poglede, ko vzamejo prvi kos. Če pa daš trgovinske piškote, je slabše, ker tudi, če bi jih miže jedli, se jim vidi, da si mislijo: »Presneto, še za praznike si ji ne da ničesar speči.«

Potem se opravičuješ: »Ja no, mi ni glih ratala …« in sploh ženske, ki tudi same pečejo, so vse razumevajoče: »Ja, ja, saj s potico je res veliko dela in je »frahtljivo«. Druga stopnja so potem nasveti: »A si imela moko en dan prej že v kuhinji, da se segreje?«

Pa una fora s tem, da nadev ne sme ne prečist ne pregost. A daj no, jaz bi bila že zelo srečna, če bi v receptu pisalo, kako naj si razlagam kdaj je nekaj ravno prav gosto in ravno prav trdo in lepo prosim, da se v kuharske recepte naslednje generacije, vključi prezentacijo, ki jo je mogoče otipati.

Zdaj sem tudi modrejša za spoznanje, da mora biti testo trdo, ker to nekako skompenzira ostale napake v postopku in da ga moraš stepati vsaj dvajset minut, samo ne vem, če ne bom morala iti do naslednjega Božiča še kakšno uro v fitnes, da bom okrepila svoje nadlahtne mišice.

Potem ti tolažilno rečejo: »Samo je pa dobra.« Ja itak, kot, da ne vem, da to v resnici pomeni prikrito notranje hihitanje: »Moja je pa boljša in lepša!«

Sem pa skozi leta poizkušanja speči potico, kraljico družbenih omrežij in po vrh še užitno, prišla do ugotovitve, da je bolje, da je končni izdelek vsaj navidezno podoben potici, ker se s tem izognem zoprnim razlagam, ker enkrat sta se mi nadev in testo odlično sprijela skupaj, samo kaj, ko je testo bojkotiralo drugo vzhajanje, da so me spraševali, kaj sem to uporabila za en recept za marmorni šarkelj, ker okus ima po potici. Potem, ko sem pomila vso tisto posodo po peki, res nisem imela več energije za podrobno pojasnjevanje in sem samo rekla, da je marmorni šarkelj po klasičnem receptu, samo se mi je v nadev vlilo malo več ruma in sem imela malo orehov za porabit.

Presneto, na Triglav je zadosti, da prideš enkrat, po najlažji in najkrajši poti in se s tem lahko potem hvališ celo življenje. Za tisto popolno potico se pa matraš leta in leta, medtem ješ tiste popolne potice drugih gospodinj, ki ti pravijo, da imajo vse v prstih in delajo po občutku tako, da zdaj razumem, zakaj so pot na Triglav tako dobro označil in nanj pribili toliko zajl in klinov, da še tisti v supergah v večini primerov pridejo do vrha in tudi kaj je razlog, da v Aljaževem stolpu niso nikoli namontirali kuhinje.