Filozofija kačjih pastirjev

 

Danes me je spreletelo,

da so moje misli

v bistvu kačji pastirji.

Odrivam jih,

da odletijo

in z rokami tako dolgo

lomastim okrog sebe

po zraku,

da se me zbojijo.

 

V resnici

sem jaz tista,

ki se boji njih.

Včasih je lažje ne-misliti

in to početi z zaprtimi očmi

in z glavo v pesku.

Če sem lovec na komarje,

sem seveda lahko tudi noj.

Spodobilo bi se mi pa

iti tudi na tečaj za žirafe,

ker bi res rada znala

kako se pogleda čez oblake,

ko v duši dežujem.

 

Ampak kačji pastirji

so v resnici lepi,

če sem z njimi nežna

in jih pustim,

da mi sedejo na mizo,

dovolj blizu

da jih pogledam od blizu.

Všeč mi je to,

da imajo drobna zaobljena krila

in da se mi ne pustijo ujeti.

 

Rada bi mislila tudi zase,

da se ne pustim kar tako ujeti.

Da padem v globino samo,

če jo pri nekomu začutim.

In da sem takrat

kot vsi štirje letni časi v enem,

a hladna samo do tistih,

ki se silijo vame.

 

Ko te začutim v globini,

sem pomlad v cvetju.

Ko začutiš moje barve

in se smeješ v mojem smehu,

sem tvoje poletje.

Ko se čutiva in čudiva skupaj,

je jesen in takrat sušimo slive,

da je skrinja sladkosti polna tudi,

ko okrog vogalov zapiha prvi mraz

in na koledarju dnevi kažejo,

da tisti čas,

ko si je treba obuti volne nogavice,

ker se pričenja zima.

Je tudi čas,

ko dlan lahko greje drugo dlan le,

če je oblečena v eno samo rokavico,

ali pa obe tičita ena v drugi

v istem žepu.

 

Ko me spreleti kačji pastir

v poznem popoldnevu,

se zavem,

da se spreminjam,

da drugače mislim

in mi v glavo padajo spomini na besede,

ki sem jih slišala leta nazaj v času.

Tako, tik preden odprem okno,

se naenkrat zavem,

da dejansko kar od nekje,

kar nekako pomislim:

»Ne odpiraj še! Prehladila boš kruh!«

In je, kot bi se mi v glavi zavrtel film

»Takoj zapri! Nona peče kruh,

Bog obvaruj testo, ker delaš prepih.«

 

Ugotovim tudi, da v dnevu,

ko se grem razumevanje

filozofije skrite v krilih kačjih pastirjev,

drugače začutim tisto roko,

ki se je zelo nežno

dotaknila mojega hrbta.

Sprašujem se, zakaj je to naredila.

Ampak ji ne zamerim.

V resnici me je pomirila,

ker zdaj čutim, da še čutim.

Dotik.

In je kot, da bi se me dotaknila,

tista njegova krila.

Še znam zalebdeti,

kar tako,

brez pametnega razloga

in čisto brez smisla.

In je kot,

da imam spet okus po živeti

v začimbah.

Žafran za en dan sem.








Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več