ŽIVLJENJE JE VČASIH PRAV PASJE
Ko sem bila še majhna, se spominjam pogajanj s staro mamo, ker sem si želela mačka in ta pogajanja so bila zelo podobna tistim, ko so po drugi svetovni vojni, na novo postavljali državne meje.
Stara mama se je v drugem krogu sprijaznila in popustila, pod pogojem, da maček ne bo v hiši in seveda ni bil, dokler ni enkrat zlezel vsem pod kožo in od tam naravnost na krušno peč. Ta maček me je naučil kaj je to diplomacija, kjer se najprej muzaš, potem zasedeš svoj prostor, ki misliš, da ti pripada in ko te odkrijejo, ti je vse odpuščeno in dovoljeno, samo najbolj prikupna izvedba samega sebe moraš biti.
Od takrat naprej so mačke ostale na seznamu dovoljenih živali, poleg stalnice krav, bikov in telet in s takim živalskim asortimanom sem tudi odrasla.
Vmes se je stara mama postarala v težko obliko Parkinsove bolezni, v kombinaciji z demenco in imeli smo jo doma.
Na momente je bilo v naši hiši kot na fronti, ker njena bolezenska stanja so nas res dobro naučila, kako lahko človeško telo funkcionira neodvisno od tega kar se dogaja v človeški glavi in da demenčni možgani zelo pogosto: »Ne, tega ne …«, razumejo: »Ja, tako je treba narediti.«
Kakšen dan, ko je šlo res vse narobe, je bil tak, da je prestrašil celo veterinarja, ki je prišel pogledat eno kravo in med tem, ko je mama za nekaj minut pustila staro mamo samo pred hišo, da je šla poiskati očeta, je stara mama izginila.
V mrzličnem iskanju, kam je lahko tako hitro in tako temeljito izginila, je seveda pomagal tudi veterinar. Našli so jo par metrov stran od vhodnih vrat, s tem, da je sploščeno ležala na hojci, z manjšo opombo, da je bilo to v položaju po stopnicah navzdol, ki so vodile do garaže in takrat je tudi človek z diplomo iz veterine in ki je na svet spravil ne vem koliko komplicirano, v popkovino zavozljanih telet, samo stal in prestrašen gledal mojo mamo in jo spraševal, da kaj bo naredila.
Moja mama je isto kot ob vseh podobnih epizodah. Dala jo je na opazovanje, ker je pomenilo, da vsake par ur preverja kako se premika in če kaj in kje oteka, ker tablete za Parkinsovo bolezen so bile tako močne, da bolečine ni čutila.
Ko sem se vrnila iz službe, mi je potem pripovedovala kaj se je zgodilo in ko sem jo šla pogledat v njeno sobo, sem tam zagledala podobo Mike Tysona, po enem izmed njegovih spopadov, ki so se končali v modricah in tudi če so njeni možgani živeli svoj svet, ji je ostala trma v telesu in moč v rokah, ker ko si jo gledal, kako se je sama dvignila v posteljo in iz nje, je bila kot Cerar na bradlji, samo pri osemdesetih.
Po vsaki taki epizodi je prišla k sebi, se je šele čez kakšne par dni spomnila kaj je bilo, se je pa vedno pozdravila brez posledic, z izjemo enega zlomljenega kolka.
V življenju z njo smo postajali živi radarji, a delovanju 24 ur na dan, ker v momentu, ko smo zaslišali, da je v predelu spodnjega štuka hiše, ali v njeni sobi kaj zaropotalo, je bil znak za alarm in je bilo treba takoj skočiti preveriti kaj se z njo dogaja.
Ker lahko se je npr odločila, da bo v trenutku, ko je ugotovila, da je nihče ne gleda, splezala čez balkon in jo pobrisala v hišo, kjer je včasih živela, ali pa se je odločila likvidirati plenico in enkrat sta mama in oče, v iskanju plenice, prekidala sosedov gnojnik, ker ko jo je mama spraševala kam je dala plenico, je rekla, da jo je tja zakopala in potem jo mama čez par tednov našla stlačeno za kavčem. Našli smo jo tudi, ko je s škarjami hotela popraviti vtičnico za elektriko ipd.
Na koncu je popustilo njeno srce in čeprav nam je njena demenca res začinila življenje, je bil njen odhod miren in vsi smo bili zraven, ko se je poslovila. Takrat sem videla, da je smrt res samo odhod duše iz telesa in tisti trenutek prinese spokojnost.
Po pogrebu je postalo tako čudno tiho v hiši. Včasih se nam je zazdelo, da je nekaj zaropotalo v njeni sobi in še vedno smo avtomatsko vsi skočili, da bi preverili kaj se dogaja.
Potem pridem na idejo, da je mogoče čas, da gremo na naslednjo stopnjo hišnih živali in bi kupili psa, ki bi mamo zaposlil in bi ji raztresel misli in bi se lažje navadili na »življenje po koncu demence« v hiši.
To je bil moj račun brez krčmarja.
Izbor psa sem naredila sama po principu: »O Bernski planšarji so mi tako lepi.« in v oglasniku sem našla eno gospo, ki je podajala mladičke v okolici Grosuplja. Vse skupaj sem hotela izvesti kot skrito akcijo, ki bi pomenila, da se nekega popoldneva enostavno pojavim doma s psom in to je to, pomislekov hišnega sveta in poti nazaj ni.
Ni šlo tako gladko, moja namera je bila odkrita, a šele v fazi brez povratka in tako sem se enega petkovega popoldneva odpravila proti Grosuplju, s postankom v centru Ljubljane, kjer sem spotoma pobrala še teto in bratranca, ki sta me spremljala na ekspediciji.
Metereologi so napovedovali močan snežni metež. Snežilo je že, ko sem odpravljala iz službe in močno je snežilo med zastojem v Ljubljani. Od tam smo se res podvizali proti Grosuplju, kjer se je sneg že oprijemal cestišča in zato smo zelo na hitro sklenili dogovor, jaz sem plačala 500 Eur za nečipiranega, necepljenega in ne razgližčenega mladička pesjanarja znamke nerodovniški Berniski planšar in smo se po hitrem postopku začeli drsati po avtocesti mimo Vrhniškega klanca, kjer so prvi kamioni že končali svojo pot ob ograji in so prvim solinarjem odpovedali njihovi letni mokasini in so križemkražem, poskušali pridobiti še kakšen meter več po klancu navzgor, večinoma neuspešno.
Teta je bila vsa zaskrbljena, da: »Joj, kako bomo pa mi prišli domov, ker je toliko snega in še ker pada«? in jaz suvereno zagotavljam, da ni problema, ker če se bo ustavilo, bom dala pa snežne verige gor in gremo dalje.
Ko pridemo do Cerknega, ki je center naše upravne enote, se nam je dokončno ustavilo v snegu in do doma nas je ločilo še 12 km čez hribe in nazaj dol v drugo dolino na drug strani. Jaz suvereno ocenim, da je napočil trenutek za dati snežne verige na kolesa.
Odprem prtljažnik in tam noter je bilo petinštirideset CDjev, vključujoč vsa izbrana dela Celine Dion, a žal nobenih snežnih verig.
»Mater, sem jih pozabila dati nazaj v avto!«
Ni mi preostalo drugega kot poklicati domov in ponižno vprašati, če mi lahko kdo pripelje verige, ker sem obtičala v Cerknem s teto, bratrancem in psom.
V odgovor sem dobila sem predavanje o tem, kako lahko pozabim dati verige v avto, glede na letni čas in glede na vremensko napoved in dejstvo, da nihče ne more iz domače vasi, ker še niso plužili ceste in da moje edino upanje ostaja mlajši brat, kjer je bila to njegova prva prava zima z avtom in šoferskim izpitom in se je šel mal vozit, da »proba« kako gre njegov Fiat Punto v sneg in da mu bodo prenesli mojo željo po verigah, ko bo prišel nazaj domov in da naj v nasprotnem primeru pridemo domov z delavskim avtobusom. Na moj argument: »Ja, samo imamo psa s sabo ...« sem dobila odgovor: »Ja, saj verjetno se je že kdaj kakšen pes tudi že z avtobusom peljal!«
Po dveh urah sedenja v avtu in enem lulanju pesjanarja, so se skozi snežni metež posvetile luči srebrnega Fiat Punta in moj brat, ki mi je slovesno izročil moje snežne verige z besedami: »Ej tamala, to te bo pa drago stalo.«
Takrat še slutila nisem kako zelo me bo res ...
Ko smo se dobesedno prisankali domov in je mama prvič videla psa, je vprašala: »Koliko bo pa še zrasel?«, ker že kot mladič ni bil ravno majhen, ker ko sem videla njegovo mamo, ki je bila krepko čez 50 cm v višino, tega nisem ravno hotela povedat mami in sem samo nekaj zamomljala, da ene par deset cm večji kot zdaj bo …
No, ko je zrastel, je bil večji od mene, če se je postavil na zadnji dve taci, se pravi 170 cm. tudi po teži sva bila zelo enakovredna, ker pomeni plus šestdeset kg in popolnoma enostavno me je prevažal naokoli, ko sem ga imela na povodcu.
Imel je izreden apetit. Ne samo, da se je vanj dalo pospraviti eno tono piškotov na enkrat, strastno je oboževal polivinilaste vrečke vseh dimenzij, pol para oz kar cel pare rokavic, neodvisno od materiala. Njegova jutranja rutina po zajtrku je bila, da je odhlačal do sosede, ki je pred hišo imela »stiroporast« krožnik, na katerem je puščala hrano svojim mačkam in je tisti krožnik pojedel z vsem kar je bilo na njem. Soseda se je stalno jezila in mi smo ji stalno ponujali, da ji damo eno posodo, ki je ne bi mogel pojesti, a nismo mogli skleniti dogovora tako je tisti sitroporast krožnik ostajal jabolko spora.
Nekega jutra je krožnik celo nadgradil s tem, da je zraven pojedel še klobuk iz blaga, ki je bil last njenega sina in ga je pustil viseti zunaj pred hišo, da bi se posušil. Tisti klobuk je potem po naravni poti našel pot nazaj na svetlo in razmišljala sem, da bi ga oprala in vrnila, a sem slutila, da to ne bi izboljšalo medsosedske diplomacije, ker bi jim morala razložiti od kje se je klobuk čudežno pojavil pri nas.
Enkrat, ko sem bila na dopustu, so mi po povratku poročali, da je požrl celo tisto malo otroško brisačo in da ta je skoraj bila usodna, ker se je v želodcu napila tekočine in ni hotela sama nazaj ven. Ven so jo spravili šele s pomočjo odvajalnega čaja, a to ga ni izučilo, da ne bi že na naslednji poti skozi garažo, požrl nove rokavice in enkrat smo imeli paniko hišnega sveta, ker smo takoj po pasjem sprehodu skozi garažo, pogrešili eno tisto »drateno« gobico in je bila edina možnost izginotja, da jo je požrl pes. Dva tedna smo ga opazovali in pričakovali najhujše, potem pa tisto reč hvalabogu našli, ker je samo padla za omaro.
Izgledal je res kot en tak velik plišasti medved. Ko te je pogledal v oči, si se stopil in tisto šavsanje za prst, ko si je vpičil v glavo, da bo nekaj pojedel in mu ti nisi pustil, sploh nisi vzel za hudo.
Prvič me je resno šavsnil v roko, ko sem mu poskušala vzeti njegovo najljubšo hrano, plastično vrečko, ki je nakazovala, da bi noter lahko ostal tudi še kakšen kos kruha. Takrat sem prvič šla na urgenco zaradi ugriza psa.
Dežurni zdravnik, ki me je oskrbel, me je seveda vprašal tudi, če poznam lastnika psa, ki me je ugriznil in seveda sem rekla, da ga, ker pravkar tudi on govori z njim. Presenečeno mi reče, da ja gospa, saj to vprašanje je samo rutinsko, ker moramo vse primere prijaviti in preveriti, če je bil pes cepljen za steklino in jaz odgovorim, če želi videti pasjo knjižico, ali mu pokažem račun, da sem cepljenje plačala, ker ga še imam spravljenega.
Epizodice z manjšimi izpadi besa, 60 kilogramskega plišastega medvedka, so se nadaljevale in seveda je spet prišlo do bolj resnega izpada, kjer me je šavsnil v nogo in jaz sem spet pristala na urgenci.
Tokrat sva z drugi zdravnikom spet naredila intervju glede lastnika in cepljenja proti steklini in tudi pri tem zdravniku sem opazila isto presenečenje ob izjavi, da je pes moj in potem me je gospod zdravnik z debelimi očmi vprašal, da kakšne pasme je ta moj pes. Kar videla sem ga kako je pričakoval odgovor kot je npr. rotwailer, pitbull, … in jaz mu rečem: »Bernski planšar je.« Njegove oči so postale samo še večje in čeljust mu je padla dol v besede: »Pa saj to je družinski pes?« in jaz: »Ja, jaz sem ga tudi kupila za takega.«
Potem je sledil niz klicev s strokovnjaki za vzgojo psov in veterinarjev, če se da kako psa preprogramirati, da ne bi več grizel in rekli so mi, da se načeloma lahko poskusi, a nihče ne more dati zagotovila, da se to ne bo več zgodilo in bila sem notranje boje kaj narediti in našla tisoč in en razlog za odlašanje z odločitvijo.
Odločitev je prišla sama in zelo na hitro.
Enega krasnega in lepega jesenskega popoldneva, ko je bila sezona gob, je iz gozda mimo naše hiše prišla soseda s hčerko in imeli sta vrečko gob, ki jo je seveda pesjanar takoj opazil in jaz ga nisem imela na povodcu ...
Zdaj vem kako je, če od straha zaledeniš zaradi šumeče vrečke in plišastega medveda in takrat sem si samo želela, da če bo koga ugriznil zaradi tiste vrečke, naj prosim, prosim, prosim bom to jaz.
Končalo se je srečno, a z nesrečnim razpletom.
Torej kupila sem psa, da bi z njim raztresla mamo, ko je hiša postala tiha in prazna in ko ga je veterinar prišel uspavat, je moral biti zraven oče, ker je prišel v času, ko sem bila v službi. To ni bil dober dan za nikogar. Še oče, ki je navajen delati z živalmi celo življenje in ve kako je dati v zakol kravo ali bika, za katerega je skrbel veliko let, je rekel, da je bila to ena izmed najtežjih stvari, ki jih je moral narediti v življenju.
Naj mi še kdo reče, da pot v pekel ni tlakovana z dobrimi nameni. Tistega dne se je vse spremenilo.
Na bolje. Čez par mesecev se je izkazalo, da je imel pesjanar nezakonske otroke z eno izmed psičk v sosednji vasi in očetovstvo so spoznali bo barvi mladičkov, ker nobeden drug pes v okrožju ni bil takih barv. Mama me je vprašala, če jih bom šla gledat in sem ji rekla, da ja ok, gledat jih lahko grem. Ko sem prišla nazaj, me je vprašala kakšni so in rekla sem, da res so take barve kot je bil naš pesjanar in da so mi rekli, da samo eden še ostaja brez doma.
Zdaj že 13 leto stanuje v istem pesjaku, ne mara plastičnih vrečk in ne grize. Rad preganja srne in je na trenutke malo prismuknjen, a tako simpatično in mislim, da ima to po meni. Pravijo namreč, da si pes in lastnik z leti postaneta podobna.
Komentarji
Objavite komentar