Kako prepoznaš popolnost, ko te zadene?

Ponavadi

se mi popolnost zgodi takrat,

ko odcvetijo trobentice

in so tam višje

med oblaki in tvojo glavo,

še vedno zaplate južnega snega,

da se ti ugrezne do kolen

in da te pri srcu stisne:

»Ali bom zdrsnil?«

pa te pri tem nekako mine strah,

ko tipaš s korakom v naslednjo sled,

ki ti jo puščajo za sabo.

 

Vedno je sled

in sprašujem se,

če je tudi moja dovolj

vidna in varna,

da me bodo takrat našli

in da bodo znali priti za mano.

 

Jaz jih bom,

od sinoči naprej,

čakala pod starim borovcem,

ki raste desno od češnje,

ki vsako leto cveti ob tem času.

Igrala bom šah s storži

in gledala dirko s polži.

Tam bom,

dokler ne bo njiva zorana.

Ko se bo vanjo sadilo

seme lanskega krompirja,

bom naredila novo sled,

ker je prav,

da vsakdo,

vsaj enkrat v življenju vidi,

kako mlad krompir cveti.

Potem ti zdi,

da ga imaš več v življenju

in ko ga ješ v navadnih oblicah z maslom,

ti bolj diši.

Seveda mora biti zraven mlada solata.

 

Popolnost prepoznaš tudi po tem,

da dan ni ravno kristalno jasen,

si pa sam za svoje potrebe moder

in o kompliciranih stvareh

preprosto razmišljaš.

 

Kar nekako ugotoviš,

da dobro zdravilo za strah,

pred vzponi in padci v življenju

je regratov med v češnjevem čaju

in smeh.

Pa občutek,

da lahko v snegu in nebu

utoneš spomladi

 

Pa tudi to,

da v popolnosti nikoli

ne smeš obžalovati to,

da je trajala en sam dan.

In ne smeš si želeti povratkov vanj,

ker veš, da če bi se ponovno,

ne bi bilo enako.

 

In to,

da ima čisto vsaka stvar

dve plati.

 

Na eni je zahajajoče sonce

med vejami nagubane in okrogle lipe,

pa to ne pomeni,

da je zaključek vsega.

Lipa šele zeleni

in tudi pomladi je treba

dati svoj čas,

da razmisli v kaj bo odrasla.

 

Na drugi strani je nepopolna luna,

ki vzhaja gugajoč

se na iglicami macesna.

Veš, da se na luno ne moreš zanesti.

Danes je, jutri je lahko ni.

Kar je trenutno gotovo, je to,

da ko se bodo iglice utrdile in postarale,

se bo z njimi dalo vesti

rdeče nageljne na namizni prt.

 

Nekam vmes

v sredo med sonce in luno

vtaknem svojo misel

kako bo trava tudi letos mehka.

In da se tudi dan,

ki je bil bolj popoln od drugih

na svojem koncu znoči

in njegova tema je enake barve,

kot je dež v novembru.

 

Razliko med dnevi

dela samo svetlost mojih misli

in te imam vedno pri sebi.

Torej moram takrat,

ko mi je hladno in temno,

samo bolj privit stenj,

da zažari,

v očeh,

ker s tem si skurim temo iz misli.

 

Na svetlo misleča zvečer lažje diham

in ko se pokrijem z odejo

takoj lahkomiselno zaspim.

Ne sanjam, ker živim.

 

Tudi kašmir je popolnost.

 

Tudi,

če ga simulira samo

stara vojaška deka.

Pri pokrivanju razlike med

večerom in jutrom,

šteje samo toplina v prstih na nogah

in občutek, da imaš dlani na varnem.