(POLETNA) KRONIKA

Sobota 8.7.2017

Res zelo malo je treba, da nekomu, kjer vem, da ji zdaj res ni lahko, pokažeš, da ni pozabljena in je še na nek način del našega življenja tudi, če ni več poročena z enim od Mušektirjev. Sicer tudi mi nismo več Mušketirji, ki so zrasli gor v žlahti, non stop skupaj kot rit in srajca. Včasih življenje postane komplicirano in se ljudje oddaljijo, pa se ti zdi, da nisi ničesar v medosebnih odnosih spremenil in je to ena izmed tistih čudnih stvari, na katero ne moreš vplivati.

Petek, 7.7.2017

Prestolonaslednikov rojstni dan in jaz sem mu kupila še eno hudo izvirno darilo – dve kratki majici, ki bi sicer morali biti ena srajca, ker odkar ga ne »peglam« več, sem mu začela za osebne praznike podarjati lepe primerke moških srajc. Razlog zakaj sem prešla na srajce je v tem, da Prestolonaslednik je človek, ki je sposoben prešvicati tudi po 1m2 (merjeno v speglanem stanju) na teden in zraven tega je treba dodati še enih 5 parov kavbojk, sorazmerno število nogavic, spodnjega perila in pol tone brisač. S tem, da ženskemu delu populacije naše bajte, kar se da pogosto reče, da ne more razumeti žensk, kako da si ne peremo glave vsak dan … Nekega dne je tudi Gospa Mati ob sobotnem kafetu pravila štorijo, kako se je naš »najljubši sosed, s katerim se močno izogibamo vseh vrst odnosov«, poročil in naslednje jutro je gospa tašča pred nevesto usula en koš umazanih cunj in ji rekla: »No zdaj je pa tvoj in ga ti pereš!« in potem jaz pogledam Gospo mater tako izpod čela in rečem: »Ti, a sva midve s Prestolonaslednikom naredili kaj drugega?« Ja, od takrat, ko Prestolonaslednika NE perem in NE peglam jaz, se res potrudim pri izbiranju srajc, le tokrat žal nisem uspela, bo dobil pa eno s kratkimi in eno z dolgimi rokavi za Miklavža. 

Pa mislim, da je polna luna delala čudeže, ker se je David Copperfiled pisno, po neki  debati s kupcem, ki hoče imeti od nas vse živo, postavil v bran zame in zahteval, da naši razvojniki strnejo svoje vrste in kaj direktno kupcu odgovorijo, ker jaz ne morem vsega pokrivati. Moram priznati, da odkar je usoda hotela, da sem zašla na področje prodaje reči, ki jih »šefira« Copperfiled, je najin posloven odnos dosegel čisto nov nivo komunikacije, kar pomeni, da celo govoriva in me pri tem, neverjetno a resnično, celo gleda v oči. 

In če je kakšen zajeban teden vreden vsakega zajebanega dneva, je bil to petek, ko je bila verjetno tudi polna luna in ko na jutranji telekonferenci moj »najljubši korejski kupec«, ki je zelo »prisrčen za vzdrževanje« in kjer ljubim trenutke, ko v medsebojni komunikaciji pozabijo, da jaz nisem Korejka in se potem gugle matram in prevajam tiste njihove švasane črke, pove koliko je skupna letna količina projekta, ki smo ga dobili in ko jaz seštejem vse skupaj, ugotovim, da »moj najljubši korejski kupec« majznil še količino kupca, ki spada v Jagrov resor … Trenutek, ko je v petek Jagrov ponos to ugotovil, spada v kategorijo neprecenljivo. Saj mu ne privoščim, samo ko tako poslušam tisto njegovo samohvalo. Hm. Ja, mu pa privoščim tisti njegov dolg nos in ker vem koliko bi imel povedati, če bi on oz njegov kupec dobil ta projekt.

Po pravici povedano, vem, da bom trenutek te neprecenljivosti pošteno plačala, ker mi bo moj najlubši kupec zelo dobro stestiral živce in vem, da tudi mi smo tak biser, kjer nam bo pri izpeljavi, se kaj zalomilo, ker spomin na lansko poletje in na projekt, ki ga že imamo v teku razvoja s tem istim kupcem in kjer smo na primeru izdelka iz proizvodnega programa s 60 letno tradicijo, res kraljevsko zajebali vse po spisku, je še zelo živ. Sploh moment, ko te zapustita vodja projekta in njegov šef in na  predzadnji dan pred kolektivnim dopustom te pustita samo z razjarjenim kupcem, ki je tri ure bruhal iz sebe svojo bolečino, po tistem, ko je ugotovil, da smo zajebali tako zelo, da se je mu je njegov šef ukazal, da naj se usede na prvi avion in pride na kraj zločina. V takih trenutkih vsaj spoznaš prave prijatelje, ker ko sem sedela sama samcata v tisti klimatizirani sejni in poslušala očitke, je prišel v sobo Mojster za dokumentacijo, se usedel poleg mene in bil tiho in med tem, ko poslušava pogrebniški govor, mu prišepnem, da kaj dela tu, saj ni nič z njegovega resorja na agendi sestanka, mi reče: »Sem prišel zato, da ne boš sama. Ker ni prav, da so te pustili samo v tem šmornu.« 

Mogoče nam bo z novim projektom šlo bolje, ker s pomočjo mojega najedanja mojemu Velikorokemu šefu, je moj Velikoroki šef le dosegel, da so zamenjal vodjo projekta. Hm, ne vem kaj naj rečem, ker novi sodelavec je tako zelo molčeče sorte in iz njegovih kratkobesendih povedi res ne vem, kaj ga kaj kisknem oz ustrelim mimo, a potem, ko smo imeli v petek v ranih jutranjih urah prvo uradno skupno telekonferenco s Korejo in mi je prišel odpret vrata v njihov štuk in ko sem ugotovila, kakšno senco je med vratnim podbojem pustil njegov premer čez ramena, širina prsnega koša in napetost bicepsov v oprijeti majici, mi je padlo na misel: A je res treba, da ta človek še govori?« Ja, po tisti lanskoletni polomiji je še pravica na svetu.

Četrtek 6.7.2017

To že vem, da zelo slabo pogruntam ljudi, da je moja »lajtnga« dolga, a pri nekaterih pa res tavam v temi. Vem pa, da ni vse bilo plod moje domišljije in Švejk bi rekel, da je še vedno bolje en res lep teden od nobenega.

Sreda 5.7.2017

Uspešno sem se prebila tudi skozi level plevel 4, kar pomeni, da moram med plevelom najti rože, ki rastejo okoli bajte, kjer me še vedno besni rdeči japonski javor, ki sem ga lani v jeseni posadila kot rdečega in sem ga kot rdečega tudi plačala, je pa zlomk spomladi pognal na zeleno in je še vedno čisto zelen. Potem je tu slavna hortenzija, kjer sem predlani dobila licenco, da jo lahko spomladi obrežem, ker sem jaz razumela kot porežem in ko so Gospa Mati prišli pred hišo in opazili moj trud, da veje pobijem čim bolj pri tleh, smo imeli epizodo zlate ribice na suhem, ki je žal trajala samo minuto in pol.  

Potem sem letos spomladi dobila priložnost za popravni izpit, kjer sem se res trudila dosledno upoštevati priporočila, samo kaj ko dobim škarje za obrezovanje vej v roke, zapadem v eno tako psihopatsko stanje in se ne morem obvladovati. Tudi letos smo potem ponovili epizodo, ko zlata ribica na suhem odpira in zapira usta in ne more verjeti kaj se je zgodilo hortenziji. Tokrat je molk trajal manj časa in se potem usul plaz besed, kjer mi je bilo jasno, da sem ubila hortenzijo, ker se vej ne poreže tako veliko in je z moje strani letelo nazaj nekaj takega kot, da naj si nekam vtakne tiste horteznije, ker jaz se jih ne tikam več …

Tu je zdaj dokaz, da sem bila žrtev grdih obtožb in da je teorija o pravilnem obrezovanju hortenzij čisti mit, ker levaje primerek pravilnega obrezovanja, ta desno je obdelal Jack Razparač oz jaz.

 

Še vedno  trdim, da od vseh rož, mi najbolje gredo od rok take, ki se jih kam nalima in to je moj vrt, ki je po skoraj 10 letih sicer že potreben obnove, a uživam na oblaku zmagoslavja, ko je majser, ki zna z betonom in ki je prišel narediti ograjo, občudoval kako cvetijo in ko je vprašal: »Gospa, kdo vam je pa to naredil?« Grem se staviti, da je rekla, da Jack Razparač.

Torek 4.7.2017

To je bil dan za vračilo puščavskih vrtnic, ker nimajo kaj delati na polici mojih spominov, ker ta neiskrene brišem. Mogoče traja, da pokapiram, a ko končno le, je pokapiranje in deltiranje trajno in dolgo časa sem se tudi uspešno izogibala lokalni obsedenosti z Nino Pušlar. Zdaj mislim, da je konec z mano in samo še 1x ga zjutraj zavrtijo na radiu in bom pečena. Ampak to je samo zato, ker je v refrenu »moja moja« ker to je komad od Aljaža Hribarja, ki mi je res zelo všeč.

Ponedeljek 3.7.2017

Gospa Mati so mi v nedeljo prišli povedati, da je na njivi prišlo do očitnega kršenja arbitražnega sporazuma in populacija mojih bučk grdo posega v ekosistem njenega zelja in da pričakuje, da uredim zadevo in poskrbim za čisto in brez plevela prisotno linijo, ki v duhu nevtralnega območja pelje do višje ležečih gredic. Presnete bučke, sadila sem jih 3x, ker zlomk ni hotel pogledat na plano, potem sem jih še 2x komaj našla v plevelu in zdaj jih bom jedla dokler mi ne eksplodira stročji fižol. Temu se baje reče poletna tematska kuhinja. O tem kolikokrat sem sejala presneto solato in sem jo potem pojedla v 2 šusih in jo sedaj kradem s sosednjih gredic kot sardele v Piranskem zalivu pa ne bom, ker to je čisto razočaranje moje letošnje poljedelske sezone.