(POLETNA) KRONIKA II

Še vedno pobiram, predelujem, konzerviram in kar zmorem, sproti konzumiram. Moram priznati, da je letina stročjega fižola rekordna in je količina narasla na 3 tone in pol in po tistem, ko so Gospa mati najprej moj izbor sorte množili z nulo, potem so trdili, da ga premalo skuham in ga pojem napol surovega, zdaj pa že pravijo, da hm mrbit pa res ni tako slab, ker sedaj v svoji zreli rodni fazi, ni še nič žilav in bi tudi oni naslednje leto malo tega posadili …  V glavnem, pri količini vloženih kozarcev kislih kumaric lovim profesionalce z vsaj desetletno tradicijo pridelave in predelave. Bučke hvalabogu bolje obrodijo listje kot sadeže in lahko vse sproti predelam. Sem pa sinoči imela žalno komemoracijo nad grahom, ki so ga napadle požrešne leteče miši. Grah mi je izjemno ljuba vrtnina in letos sem ga posladila skoraj eno tretjino parcele in končni izkupiček bo 1:0 za miši, ker požrejo stroke še preden v njih kakšen grahek rata. Se pa tolažim, da mora biti res dober in naslednji teden pride na spored blanširanje blitve in lepotno pomlajevanje radiča, ker baje potem začne delat glavice.

Nastopil je čas, da zamenjam razgled na kuhinjski steni in čez slab mesec bom gledala tole. 

Motiv je sposojen iz neta, mojstrico sem našla po priporočilu Sanjača, ki mu njena dela že visijo na steni in medtem se veselim spremembe. 

Prejšnjo nedeljo sem ob pol petih zjutraj ugotovila, da če je kakšna stvari, ki mi prva pade na pamet, ko zavonjam kremo za sončenje, je to, da hura gremo v hribe. Našla sem en hrib, ki se imenuje Skutnik, ki leži na SLO / IT meji in nanj odvlekla Finančnico in vse je bilo lepo in prav dokler nisva izgubili poti v pol metrov visoki travi in res je tak fajn občutek, ko si sredi trave, ki že 300 let ni bila pokošena, stoječ na kupu kamenja oprezaš za Italijanskimi planinskimi oznakami in ti Finančnica reče: »Ti, a misliš, da je tle kje kakšna kača?« Mislim, da so se v tem istem momentu moji občutki za orientacijo skristalizirali in sem čudežno začutila katera smer je prava. Je pa lepo, ko si enkrat na vrhu čisto sam, ker so misli jasne in takrat mi je res vse čisto jasno. Med klepetom se je tudi izkazalo, da moje poletno druženje z Levjesrčnim ni ostalo čisto neopaženo iz vidika lokalne družabne kronike in če to povem Levjesrčnemu, ga bo kap. Hm, ali pa tudi ne, ker glede na to kako je zadnjič komentiral in se režal, ko je videl poglede, ko sva nepričakovano vpadla med neke poznane. V vseh primerih, vem samo to, da nič ne vem, ker ga res ne morem pogruntat.

Če bom letos obdelovala hribe, ki imajo posebna imena, potem bi naslednji moral biti Svinjak, a je danes padla odločitev, da bo Tolsti vrh. Odlično, samo da ni vegetarijansko in s tem bom dobila drugi žig v svojo knjižico Tržiške planinske poti, sva pa s Prestolonaslednikom sprejela odločitev o sestrsko bratski navezi za vzpon na Mangart. Ampak ta pot se bo zgodila enkrat, ko bodo temperature blažje in oblaki nevidni. Bila  je tudi tetina ideja, da bi jutri šli na Kepo, a sem se upuntala, ker vem kako smo lani šli na Stol in celo pot gledali v nebo kdaj bo nekaj dol padlo in bo kaj usekalo in Kepa je 4 ure in tudi če štartava ob 6h iz izhodišča, ne verjamem v vremensko napoved toliko, da bo do 2h popoldan zdržalo in kar jo poznam in trmasta kot je, je sposobna teči gor, poštempljat knjižico in laufat nazaj dol in je 35 stopinj sploh ne bo oviralo. Mislim, da jutri še ne bo ta pravi dan, da me zadene možganska kap, ali pa strela zato je Tolsti vrh kompromisna rešitev, ker holesterol dela počasi in učinkovito in vmes lahko tudi na izi uživaš v razgledu. 

No, zdaj se je moja fantazija spet nekam zaplezala, a mislim, da me bo prihajajoče tritedensko nevidevanje ozdravilo fantaziranja, bo pa slovo težko in moram priznati, da je ta fantazija sladka kot sok od lubenice, ki ti steče po bradi, ko zagrizneš v tisto sočno, res sočno rdeče meso.