KUMARICE, STROČJI FIŽOL IN VIŠNJE




Dejstvo je, da v tem letnem času in časovnem pasu je težko najti čas za pisanje, ker pretežni čas porabim za pisanje stvari, za katere me plačujejo in to so večinoma številke z oznakami različnih valut in kjer mi moje obračanje številk res ne pomaga, ker za primer, ker vsi vidijo in berejo 67, bom jaz povedala in napisala 76. Ne dogaja se mi vedno, se mi pa nadležno pogosto. 

Ne moreš tudi verjeti koliko časa lahko poleti zabiješ tudi za bučke, stročji fižol in kumare. Če hočeš, da je zadeva sveža, potem moraš nadzorovati napredek na dva dni in sproti trgati mlade kose. Sem ponosni lastnih cca 3 ton stročjega fižola, kjer trenutno delam doktorat iz tega koliko minut vrenja je ravno prav vrenja, da okus ostane v fižolu. Da je študija pomembna sem ugotovila cca četrti dan ko sem jedla nekaj kar je spominjalo na sprano viledo. 

Vedno boljša sem pri konzerviranju štedilnika in to se da narediti res dobro pri vlaganju kislih kumaric. S konzerviranjem mislim na prelivanje kuhalne plošče z vrelim kisom, kamor dodam malo vodo in 10 dkg soli, tudi dve žlici sladkorja, ker je na koncu ravno sladkor tisti, ki ga piko na i, ko na vroči steklokeramični plošči sam od sebe karamelizira in če imam dober večer, se s kozarcem opečem in polijem še malo zmešanice po tleh in potem stopim v lužo, da testiram, če imajo moji travnato zeleni Crocksi še kombinirano poletno zimski grip.

Če hočem dodatno izboljšati ponedeljkov večer, potem se odločim za lakiranje nohtov na nogah, ker to je tista res sproščujoča predvsem poletna stvar, ker ko enkrat najdeš tisto pozicijo z ritjo na kavču in ostalimi okončinami v položaju, ki je nekje vmes med heksnšus v križ in pozdrav soncu, kjer se mi glih ne trese roka toliko, da zraven prepleskam še parket, potem ugotovim, da je višnjevo viola točno taka kot, če bi si na palec spustila kaj težkega in ko končno spravim lak res samo na nohte in sedim pri miru, da se zadeva osuši in dobi končen lesk, itak, da je treba nekam stopit in to je običajno nekaj kar je povem zelo zoprno čistiti in res drži, da madeže, kjer veniš ne pomaga, se še vedno da na koncu izstriči …

Za danes bodo dovolj, kumarce so me čisto izčrpale in potem, ko sem 6x poslušala ta komad, sem psihično dovolj močna, da grem spet spravljati višnje na nohte. Če bi se pa že morala opredeliti za to, s katerim sadjem sem obsedena to poletje, so to marelice in ne razumem se več, ker marelice in hruške res od nikoli niso bile moj sadež.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več