INTRO-DOPUST, UMAG NA KITAJSKEM

Bom rekla, da so bili zadnji tedni v službi »evforični«, ker je to lepša beseda kot pa tiste, ki definirajo različna psihična stanja, ki te spravijo na močne substance ali pa na psihiatrijo. Itak, je zmeraj tako. Zadnja dva tedna v juliju se ljudem »odpelje« in vsak hoče oditi na dopust s čisto mizo in z mirno vestjo, kar pomeni, da probleme, pardon izzive pometem iz svoje mize na tvojo mizo in s tem je problem rešen. Fino, a ne? Ne. V letu sta dva meseca, kjer vem, da jih moram enostavno preživeti in to sta julij in december in to pomeni, da je treba biti hladen kot špricar in imeti živce z elastiko, kot je v enih starih pretegnjenih spodnjih hlačah, ker za tik pred dopustom, res lahko gremo zasluženo na dopust, ker smo le dobili tisti projekt, ki je osrečil tudi Davida Copperfielda, ki je potem milostno prevzel vlogo modrih čelad, ko sem svojemu sodelavcu, ki je isto časno tudi moj najljubši sovaščan poskušala razložiti, da obstaja več poti kako priti do cilja, kjer moramo v bajto v zelo tesnem roku dobiti en kup orodij. Nauk te zgodbe je, da včasih je najboljše vreči puško v koruzo in pustiti človeku, da naj ščara kar pač hoče, a če ne bo do roka, je to problem od Davida Copperfielda, kupec bo težil pa meni.

Mi je zdaj vsaj jasno zakaj ljudje v petek zaključijo, nastavijo odzivnik in potem hop še v štacuno in v knjižnico in potem nekam na Hrvaško obalo, za kamor v soboto zjutraj enostavno preseliš pol stanovanja v avto in potem imaš na Obrežju čas, da premisliš kaj vse si mrbit pozabil. Itak vedno je fajn vzeti tudi vsaj osem oblekic za na plažo, šivalni pribor in bulo za klekljanje. Tudi jaz sem šla v knjižnico po Lonely planet, ki je celo samo tri leta star in dva babja romana. Zdaj vem zakaj imam tako rada nove knjige, ki jih dobim v roke še, ko so čisto nove in listi dišijo po barvi. Iz ene sem že odlepila en prospekt enega vinotoča in pobrala ven eno vejico nečesa, kar upam, da je od borovca in ni bilo del kakšnega sadeža. 

Bolj, ko se je julij bližal svojemu velikemu finalu, bolj se mi je zdelo tole s Kitajsko res fenomenalno dobra ideja, ker ja, čisti užitek je po dolgem dnevu, kjer sem že pretežno tričetritine dneva gledala v računalniški ekran, še zvečer buljiti v računalniški ekran in študirati v katerem zabačenem delu Shanghaia, Pekinga, Xiana in Hanzhgoi-ja sem nama zabukirala tisto sobo za 25 ojrov, ki na bookingu izgleda kar spodobno in pustimo se presenetiti, da bo tudi nevirtualno imela vsaj posteljo, wc in vrata za zakleniti.

Seveda so tu tudi premiki iz točke A v točko B, brez da po pomoti zlezeva na napačen vlak in končava kje v Tibetu, ker seveda v mesto in iz mesta ne prideva z iste postaje. Mrbit Umag le ne bi bil tako slaba izbira v primerjavi s tem, da rabiš navodila kako razbrati kaj je kaj na vozovnici za vlak … in da ko si v točki B, kako se npr pride do Prepovedanega mesta, kjer ugotoviš, da bi moral vstopnico rezervirat vnaprej online, ki je seveda samo v Kitajščini, ker je vstopnic v prosti prodaji zelo malo in zna biti, da jih ravno tisti dan zmanjka preden prideš na vrsto.  Ko sem tuhtala kako v Xianu priti do muzeja glinenih vojščakov, sem se samoinicativno odločila za tisto možnost, kjer izmed veliko lažnih turističnih avtobusov poskušaš zadeti pravega. 

Tudi to, da v ko se ti vse vali na glavo in ob večerih koncerviraš kumarice, kuhaš stročji fižol in sekljaš bučke, je res fajn za zraven študirati Kitajski obrazec za vizo in med vsem, kar je še treba rešiti do dopusta, skakati gor in dol v Ljubljano, ker seveda ne moreš iti vizo, ko bi ti imel čas in imaš tisti dan npr tudi okulista, ampak takrat, ko ti dajo uro. Dobro je to, da sva jo dejansko dobili in upam, da bo Tršica, ki je bila zadolžena za operacijo pobiranja in plačevanja z zgolj in samo Maestro kartico, ker tudi gotovine v kešu ne sprejmejo, bo jutri tudi mojo prinesla s sabo na avion, ker če ne je čisto brezveze, da sem šla kupovat povratno karto, ker bi me po krajšem postanku v kakšni letališki celici za konzerviranje ilegalcev, vrnili na državne stroške.

Sem se pa spomnila tudi na vtičnice. Seveda imam adapter, ki bo upam delal, ker ni bil glih poceni, me pa tolaži, da je v paketu tudi konverter še dva druga kontinenta.

Če smo že pri okulistu … Po 20 letih lečefobije sem se odločila, da investiram v nova sončna očala z dioptrijo in leče, ker očala so zelo neugodna pri tem, če se kje v pozi, kjer se držiš z obema rokama in ti potem začnejo lesti z nosu in moram reči, da začetek ni bil dober. Pri lečah se je zakompliciralo že pri pregledu, ker točno mojega kota cilindrov nimajo in sem dobila najboljši možni približek, ki ga je že medicinska sestra težko dobila v moje oči in ker sem bila na pregledu precej do časa, sem upala, da bodo moja sončna očala do danes pripravljena, ker vremenska napoved za Kitajsko je res zelo veliko sonca z luknjami v ozonu in da naju bo pretežno prižilo na plus 35 stopinj. Seveda sončnih očal nisem dobila, ker oprostite gospa, imate res komplicirano dioptrijo in še čakamo vaša stekla. Fino, ni panike, bom s sabo vzela pa masko za varjenje. Potem sem rekla, da bom pa osvojila tehniko samostojnega dajanja leč v oči in mrbit grem z lečami in bom vzela navadna sončna očala. Končalo se tako, da sem eno lečo celo dobila v oko po ene pol ure, potem nisem bila sigurna, če jo v očesu res imam, ker je ni bilo videti nikjer v lijaku, kjer je končala v vseh prejšnjih poizkusih in ker za zlomka, ne eno oko sem videla na drugo pa ne, a če sem poskušala isti prijem, kot ga je sestra, ki mi jo je po pregledu vzela ven, ni bilo šans, nisem je mogla prijeti. Potem, ko sem imela oko že čisto rdeče in na pol iztaknjeno, sem obupala in šla jokat h Prestolonaslednikovi punci, da če lahko prosim pa ona pogleda, če imam lečo noter … bila je dobra novica, da jo imam, a potem mi jo je tudi ona morala vzeti ven, ker če ne bi si res iztaknila oko. 

Tako, da zdaj odpotujem brez sončnih očal in brez leč, ker je Prestolonaslednikova punca v službi in nima časa, da bi šla z mano na Kitajsko, da bi mi zvečer jemala ven leče. Je pa v tem tudi nekaj dobrega, da zdaj mi ni več tako grozno šlatati po lastnih očeh.

In za povrh vsega je bila v prejšnjih dveh tednih res močna »moška« luna, ki se je začela z razglednico iz nekje izpod Javornika in končala s sadiko timijana, ki je sedaj že posajen v konceptualni zasnovi zeliščnega vrta in z res zelo veliko dolgih pogovorov z Levjesrčnim, ki mi ga je enkrat vmes uspelo spraviti v res nerodno situacijo, ko je celo poslovodstvo bralo moje besede, ki so mu res v finem tajmingu priletele na veliki zaslon, ampak presneto, čisto sam je prosil za ramo za se nasloniti in sem se res potrudila, ampak danes sem v stanju duha, da bi mu kaj naredila. Saj verjetno mu bom, da bo tako imel vsaj dejanski in konkreten razlog za izginjanje, ker majkemi, da če me kaj razkuri so ljudje, kjer imaš občutek, da jim lahko zaupaš, da v zraku je neka posebna energija tistega kresnega večera in potem kot kafra izginejo inje kot, veš zdaj sem dobro in tvoje rame trenutno ne rabim, bodi pa nekje blizu, ker lahko, da te bom še ... Če me je kaj izučila puščavniška odisejada, je pa to, da moraš ljudi res dobro stestirati preden lahko za koga daš roko v ogenj in posojaš svojo ramo kot da je občinska klopica. Tako, da ja, Levjesrčni, pa dajmo videti, če si res to kar si …

Ker tako kot je Popotnica, je malo ljudi takih, ki so res tako LJUDJE za zaupati in se jim lahko na daleč odkriješ in ko pridem nazaj, bo klopica, bo večer in eno pivo in izmenjava popotniških štorij in debata o nabolj seksi kolesarskih dresih.