TOVARIŠTVO

Moja podzavest je dosegla stopnjo, ko je moj jezik, v kombinaciji z možganskimi reakcijami, ušel izpod nadzorstva in niti ne znam več si zalepiti ust, da ne bi čveknila takrat, ko res ni treba, a zdaj sem bom fokusirala na to, da je moja podzavest dosegla stopnjo, kjer sem v kombinaciji z nekaj zato, ker tako čutim in ne zato, ker tako potrebujem. In potrebujem res ne tako veliko in priznam, cunj in čevljev imam veliko preveč, a tako je, ko je omara lačna. 

Vsake toliko res rabim besede nekoga, ki se mi zdi zelo podoben meni in ko vidim, da je človek živ, da diha in si ob njem lahko napolnim dušo, ker nekaj res oddaja od sebe, si malo oddahnem in si rečem, o glej, vsaj še eden iz mojega zelenega planeta, nisem čisto sama, zapuščena v tem na trenutke precej zbluznem svetu.

Če smo že pri čvekanju, ki se mi zgodi, da prej zinem kot pomislim, pridem do petka, ko smo še šli lubadarsko pisarniški tim buliding in si rečeš, da vsake dve leti pa žrtvujem en prekrasno toplo sončen petkov popoldan, za druženje z ljudmi, s katerimi že itak preživim tričetrt svojih dnevov in smo šli na pohod na bližnji vršac, kjer seveda smo imeli za spremstvo izkušenega jagra, ki je nekoč tudi delil svoje vrste, zdaj pa uživa zasluženo penzijo in s seboj smo imeli tudi lovskega psa, ki nas je enkrat rešil pred krvoločnim zajcem. Naš vodnik nam je tudi nosil okrepčilo, ker seveda ene ure po soncu, v zmeren klanec, mi ne zmoremo brez vode tudi, če vemo, da nas potem čaka mrzla v hladilniku in še jegermajster večerja, ki jo je v izpodpeke pekel nas pisarniški Jager. No, ko kot skupina Ježkov in Jurčkov iz vrtca, le dospemo na vrh in si gor malo počijemo in gledamo hribe, ki se razprostirajo okoli nas in naš uberhaupt general in istočasno tudi Dalajlama, ki nas strateško usmerja, da se na svetovnih trgih ne izgubimo, gleda v svojega najboljšega prijatelja, ki reagira na dotik, kaže proti morju in pravi: »Tam, tam je sever«, zaslišim svoj jezik, kako se oglasi brez, da bi ga bila zavestno v stanju kontrolirati, kako reče: »Ma veš, od zdaj naprej gremo vedno s tabo, ko boš rekel, da greš na Severni tečaj, ker v resnici greš na morje«.  Saj potem je verjetno telefon obrnil okoli in je rekel, da "ja saj sm tudi jest vedu, da …" Potem, ko je v daljavi s pomočjo gulga geografsko lociral dve špički in ju opredelili kot Ljubljanske joške oz vrh Šmarne gore, je bilo vsem geografsko pogojeno lažje, ker ko človek enkrat ve kje je doma … 

In potem še drugi incident, kjer zapademo v niti ne spomnim točno debato o čemu, a ura je bila že pozna in večerja res dobra in če kaj Jager zna, je to jaga in potem post predelava ulova, naš uberhaupt general in Dalajlama reče, da pri nas je itak vsak plačan toliko kot si zasluži in spet zaslišim samo sebe kako rečem: »Aja, a res?« Hitrost s katero se je povlekel nazaj bi še Tini Maze prismučala kakšno zlato olimpijsko medaljo in zdaj mislim, da reflekse imava enako hitre, je pa v mojo korist bolje, da molčim, ker od Kitajske naprej mi lahko dodeli samo še res islamsko zelo globoke dežele in me tja tudi trajno prelocira in iz previdnosti se bom naslednjega tim bulidinga z njim udeležila šele, ko bo eden od naju tik pred penzijo. 

Sem pa ugotovila, da David Copperfield celo govori in ne samo gleda skozi in v tla in tam blizu enajste ure smo splanirali naslednjo planinsko ekspedicijo, kar pomeni, da če so kot ekipa zmogli grez žrtev 960m nad morje, bomo kot ekipa preplezali severno Triglavsko steno, ker Nanos je za nas premalo, na Prisojniku nas motijo zalje, Mangart pa nekako nima ta pravega žmotha, pri tem, da bomo kot zaščitno sredstvo na glavi imeli gozdarske čelade z naušniki, ker so multifunkcijske in se dobro obnesejo, ker se v planinskih kočah na skupnih ležiščih brez zamaškov v ušesih težko zaspi, edino David Copperfield bo imel roza plavalno kapico, Dajaljlama bo verjetno spet v japonkah, kot je mislil priplezati na lokalni vršac, če mu Jeger ne bi posodil superg, Velikoroki bo s sabo vzel motorko, Jager brez puške pa itak ne gre v naravo in nas bo z lavinskim psom čakal na mulatjeri, mi vsi ostali bomo pa slepo sledili strategiji pristopa v steno in potem bo naslednji dan v časopisih pisalo, da je GZS iz stene reševala ekipo gozdarjev, kjer Gozdarska zveza Slovenije zanika, da bi to bili njihovi člani in da je se je po identifikaciji izkazalo, da smo dejansko pripadniki neke druge precej zloglasne proizvodne institucije in da nas bodo vrnili domov, le v institucijo, ki zelene barve in je malo višje, da se bomo lažje aklimatizirali nazaj v domače okolje.

Generalno gledano, event kot tak res ni bil slab in hrana je bila odlična. Še nikoli v življenju nisem pojedla toliko mrtvega merjasca in spila toliko nefiltriranega piva. Pa danes ima Tovariš rojstni dan in poslala sem mu inkognito čestitko, a me je takoj pogruntal. Presneto, pa sem mislila, da ga bom s tem Putinom vrgla na finto …

 

Ker Tovariš je še iz cajtov, ko so ljudi delali po ta dobrem receptu in imajo res okus. Saj ni, da bi si ga upala ugrizniti. Je pa moja skala, ki vem, da bo vedno istega mnenja, ko ugotovim, da je nekaj čisto mimo, da je res brez veze in si je vse skupaj zmislil nekdo, ki res očitno ne ve kaj bi sam s sabo in o tem se znava sporazumeti brez besed, samo simultano zavijeva z očmi. Še na mnoga leta Tovariš in še mnogo takih! Za vse ostalo je Bajadera stanje duha in tisti klik, ki mi daje upanje, da še ni konec sveta in mi ne bo treba zaprositi, da me dajo v program za zaščito prič.