RED BULL PLANICA 400 2016 oz TOVARIŠTVO Vol. 2

Strinjam se s tem, da človek vsake toliko rabi nekaj, kar ga premakne v neko drugačno perspektivo in da 12 minut in 48 sekund misliš samo to, da se moraš res fejst zagrabiti in gurat naprej v kalnec, ker odstopa ni, pa ne zato, ker ga ni, a zato. ker je ograja previsoka, da bi splezal čez in se tam smilil sam sebi.

Ja, začelo se je nekako tam pred dopustom, ko sva s Smučarko pestovali vsaka svojo sklepno bolečino, ki imajo tisto grdo lastnost, da se prične pojavljati z nabiranjem črtic na EMŠO kodi in kot posledica vseh tistih življenjskih zdrsov, napačnih korakov in ne upoštevanja tiste lepe: »Da pretiravanje ni pri nobeni reči dobro« In da če že ne greva skupaj sopst na Ljubljanca in tudi, če že lani nisva šli sopst na Ljubljanca, bi pa letos lahko naredili kakšno tako zabavno reč in glej ga zlomka, kar naenkrat naju je poklicala Planica …

Ki sva jo potem tudi pozabili takoj, ko sva se prijavili in plačali štartnino in seveda je Smučarka v »izziv« prepričala tudi Fizoterapevtko, ne samo zato, ker bi jo utegnile rabiti, a zaradi naše skupne življenjske izkušnje, ko smo na Ljubljanskih trojkah, enkrat timsko plezale na Golovec in tik pod vrhom dohitele, a še bolj pomembno, tudi PREHITELE, eno častitljivo gospo, ki ji je na majici pisalo Dom upokojencev Prebold. 

Saj ni, da se vmes občasno nisem spomnila na Planico in sem tudi malo potrenirala. Sem npr nesla drvo navezano na ruzak 3,5h skoraj navpično na Stol, pa enkrat sem si s karjolo iz njive vozila čebulo v vsaj 15% klanec in če primerjam s svojimi kondicijskimi pripravami na 21ko, mi je manjkalo samo še enih cca 600 km v lahnem drncu in nabrano frekvetno v paketih po cca 8 km ter eno peš romanje na Brezje.

In pol odejkne petek 16. September, ko je že vse tako šlo nekam v tri-ne-krasne-jasne, ko mi v nabiralnik prileti še obvestilo, da je naslednji  Red bull Planica dan D dan in z neba se je zlivalo kot da je polna luna in istega večera je bilo potem tudi jasno, da smo na tej misiji same,  ker  nam je tudi skupina za moralno oporo, ki spada v kategorijo najboljši prijatelji, ki si stojijo ob strani ob potici in v pasulju, odpovedala sodelovanje, ker je bilo preveč vlage v zraku. Tolažilno je bilo samo sporočilo, da nekdo, kjer bi verjetno morala iti v program za zaščito prič, ni pozabil, da je naslednji dan tista sobota, ko grem … Mislim, da dejansko ni verjel, da bom res šla. Če sem upala na točke, kjer bi popravila vtis, sem zdaj zdrsnila v kategorijo še bolj nora in pozor, izogibati se srečanju z njo na samem.

Potem je bila naslednji dan sobota 17. September in od doma sem štartala v reprizi vesoljnega potopa, a z optimističnimi Velkavrhovmi besedami, da Noetova barka, ki pluje v smeri potopa, že jadra proti vzhodu in res se je na Ljubljano kazalo sonce, bilo je krasno toplo, oblaki so bili beli kot, da so oprani z Arielom in puhasti, kot da so zmehčani s Pervolom in naši sklepi so kazali optimizem, da saj bo, ker pomembno je sodelovati, ne zmagati in predvsem priti nazaj brez dodatnih poškodb vitalnih delov telesa in optimizem je trajal točno do Kranja, kjer je začelo kazati res slabo in do takrat, ko smo bile na Jesenicah, je bilo na cesti toliko vodo, da pa več skoraj ni možno da še pade dol z nebes. Mimogrede, s  tem je dokončno padla metereološka teorija našega Prestolonaslednika, ki se je leto in pol vsak dan vozil na delo iz Severne Kalifornije na Jesenice in je trdil, da ima Gorenjska od Brezij naprej, poseben vremenski pas, ki če povsod dežuje, tam ne, ker lahko dežuje več in to celo nič manj kot drugje.

No, ko smo se pripeljale v Planico, so bili oblaki praktično skoraj do tal oz do tam kjer niso bili oblaki, je bil naš cmok v grlu, ker ko pakiraš spodaj in pogledaš gor od kjer Peter Prevc vzleta, je nerazumljivo, da se človek tam dol spusti brez padala. Saj ni, da sem bila prvič v Planici, samo definitivno je letalnica pozimi manj visoka.

Potem pridemo na prijavno mesto, kjer bi morale potrditi svojo verificirano norost in nam kot prvo pod nos pomolijo list, na katerem smo se morale podpisat pod izjavo, da se zavedamo in se strinjamo s tem, da vse kar bi si utegnile tistega sobotnega dne na letalnici poškodovati, ne bo odgovornost organizatorja in navesti ime in telefonsko številko človeka, ki ga organizator lahko pokliče, če nas bodo v dolino spravili gorski reševalci na nosilih in med tem, ko smo pisale, se je zlivalo kot pri norcih. 

Ko je človek v globoki duševni stiski,  mu najbolj pomaga kafe. Čeprav so opazile, da so se tisto jutro, v kavarni nordijskega centra, kar spodobno  naročali tudi ta kratki in med samokontemplacijo in ko smo ena druga v duševno šalco vlivale poguma, da zdaj vrečko imamo in da saj še zmeraj lahko počakamo samo še na malico in potem gremo domov, smo zagledale enega fanta, ki je bil brez obeh nog, a je hodil čisto sam, s pomočjo dveh protez in sem si mislila, da če pa on zmore to, bom pa tudi jaz premagala svoje strahove in zagrizla v tisti klanec, pa če imam za izpljuniti dušo.

Začetni varnostni sestanek je bil kratek. Izkušeni so ocenili, da na letalnici ne drsi in da tekmovanje kljub vremenu bo, gorski reševalci so zavzeli svoje pozicije na mestih, kjer je bilo možno pobiranje omaganih iz strmine in kot pomoč pri plezanju po kurji lojtri na odskočno mizo in so že ta prvič ustreili za štart in so se klene moške mišice zagnale v klanec in jaz sem gledala samo enega nesečnika, ki mu je drselo in revež ni in mi mogel preplezati čez prvih 100 m vzpona in sem si mislila, o bože sačuvaj, to bom lahko tudi jaz, ker nekako sem s sabo imela samo copate z že zelo zdelanim profilom in sem preklinjala tisti svoje neodločnost, da bi jih že lani jeseni vrgla v smeti, a ker sem nanje čustveno navezana, ker so bili z mano skozi prvo 21ko in ob vseh izvinih istega gležnja, res nimam srca, da bi jih. No in s temi copatami sem se jaz odločila riniti v tisti klanec. V tistem trenutku sem se odločila, da bom štartala brez očal, ker res ni treba da vidim v kaj se spuščam.

Tudi Smučarko je stiskalo pri srcu in ko rečem, da saj ni mus, da gremo, je sledilo 3 sekunde tišine, potem pa Fizoterapevtka reče, da bi bilo nevljudno, ker nas bodo klicali na štart, nas pa ne … In smo se vse tri v timskem duhu strinjale, da je ena za vse, vse za eno in se to se pa res ne spodobi in da štartamo, ne glede na vremenske razmere in da vsaj častno vstopimo v steno Goriškove mojstrovine. 

Moj osebni cilj je bil nekako prilezti do tistih dveh gorskih reševalcev, ki sta bila na 200 metru in tam spustiti S.O.S. klic. Sem se pa tik pred zdajci odločila, da bom čez dres, ki zelo pisano pravi kateri delovni organizaciji pripadam, raje oblekla majčko organizatorja, ker sem bom tako bolj zblendala z ostalimi tekmovalci in mrbit ne bo tako očitno, da mene vlečejo iz stene in se po možnosti to še kje kasneje vidi, ker zna biti, da pridem na zadnjo stran našega delovnega glasila, kjer je rubrika »Saj ni res pa je«.

Občutek, ko se kot na svetovnem prvenstvu v poletih, na velikem ekranu pokaže panorama Planiške doline, se izpišeta tvoja štartna številka in tvoje ime, je v primeru Petra Prevca verjetno v kategoriji »neprecenljivo«, pri menj je bilo pa jazobožemili .  Takrat sem dojela vso veličino dogodka in tega, da ne samo to, da imam obute letne gume v zimskih razmerah, da imam na sebi rokavice, s katerimi sem letos vse oplela, posadila in skopala krompir in zložila ene par metrov drv, ampak tudi majico tekmovanja imam narobe oblečeno. Ko smo čakale na štart se mi je malo čudno zdelo, da kako sem samo jaz dobila drugačno majico, ker vsi so imeli napis Red Bull Planica na hrbtu, jaz pa na prsih. Ampak saj to niti ni bilo tako slabo, ker če vzamem v obzir dejstvo, da je majica bela in da je deževalo, bi se zadeva komot sprevrgla v »wet shirt competition« in dejansko imam več potenciala pri rinjenju v klanec, kot pa pri tem koliko široko srce imam, ko se mi vidi skozi mokro majico.

Potem so ustrelili v zrak za štart in sem se zagrizla v strmino in sem naslednjih 12:48 sekund razmišljala samo to kako me ne bi vrglo na križ in kako da ne bom zdrsnila dol. 

Fizoterapevtka je šla kot strela in je tudi vmes zelo pozorno opazila moje prvi poskus telemarka pri metraži svetovnega poleta in mi je kasneje rekla, da je bil moj poskus špage prav lep in a da zna biti, da mi je pobral dragocene sekunde, ki so me v končni uvrstitvi precej oddaljile od ene izmed sotekmovalk, ki je res dobesedno padla v oči, ker je očitno prišla na tekmo direkt iz solarija, v hot hot kratkih hlačkah, fluoroscentno rumeni brezrokavni majici, ki je lepo razkrivala vse njene obline in se zdaj ne vem, a so bile trepalnice umetne, ali je na njih imela pa res veliko Max Factorjevih kalorij.

Navijači ob progi so bili pa res zakon. Nikoli ne bom pozabila nekoga, ki mi je celo pot kričal naj se ne ustavljam, da naj diham in da naj držim svoj ritem. Ampak sem se, ker parkrat sem vmes prehitela svojo sapo. Ma na vrh sem prilezla lastnoročno in lastnonožno in občutek, ko se klanec pod vzletno mizo malo zravna in se lahko postaviš na noge, je bil božanski in tisti kozarec vode na vrhu, je bil nekaj tako nadzemeljskega, da ga ne bom nikoli pozabila. 

 

Evo, zdaj je dokazano, da vrednote štejejo in timski duh premaga še tak strah in ko so naši nadvse ponosno gledali posnetek mojega zmagoslavja sama na sabo in so si mislili, če ji že ni bilo namenjeno, da bi njen polet z jadralnim padalom v tandemu trajal več kot 1,5m, je vsaj prilezla na Velikanko in jaz sem ob gledanju posnetka prišla do zaključka, da so capri hlače zelo dobra stiska izbira za to tekmo, ker dejansko 99% posnetka je snemanje v rit.

Zdaj so pred nami nove zmage. Kot prvo, jutri je spet ponedeljek v nizu, po vsej verjetnosti, še enega lunatičnega tedna, potem gremo še 3x spat in bo verjetno štafeta na Kristalno palačo. Vmes bo precej mineštre, danes so bili slivovi štruklji, končno predelane paprike v ajvar in prva izdelavna faza v projektu hruškova marmelada.

P.S. Gasilske štafete so bile pa čisti zakon. Gasilsko društvo Žažar ... Ma nimam niti besed. Šli so na letalnico kot, da bi jim gorelo za petami.