OB LETU OSOREJ

Ni bilo Tinkare Kovač in Kakovostnica mi je med drugim rekla, naj je do 50ga ne pričakujem več. Sicer Spezzacuori sem vseeno fasala v prenešeni obliki in skozi center možganov naravnost v srčno aorto.

Ob letu osorej in ob premiku letnic na lastnem drevesu življenja in sem mislila, da bo napisano že pred vsaj šestimi dnevi, a med tednom zelo intenzivno uporabljam svoje misli in besede za prepričevanje slona naj podre kupček, da se obrne na desni bok in potem počasi spravi na noge in shodi oz zakaj že bi, ko bi raje, da ne bi in zakaj že moramo in zakaj je dobro, da … ker bo vse ostalo samo še slabše in potem mi zvečer besede, ki še so, a so konzervirane v moji glavi in a na papir nočejo in običajno zmorem samo še prečekirat, če se je na svetu zgodila kakšna nova katastrofa in če so vsi moji FB prijatelji še živi in občasno plačam položnice in si kaj naročim, ker krasno je imeti vse trgovine na klik in ti ni treba se voziti, da na koncu ne kupiš nič oz še nekaj, kar se od žalosti nad modo za obešalnike, obesi v omari.

Ja, definitivno lažje mi je pisati na kak tak »u izi« dan, ko je npr sobota in potiskam samo sama sebe, kar (da ne bo pomote) ni kakšno jutro čisto nič manj naporno. Sem pa blazno ponosna, da prejšnji teden sem šla darovat ta želhtno kri in tokrat so mi jo po letu in pol, vzeli kar s prve. Brez pogajanja, če strojček za merjenje hemoglobina kaže prav in brez prešpikanih treh prstov na roki in moj pritisk je bil nad kritično mejo, ki ločuje zombije in ljudi. Verjetno pomaga, ker sedaj redno, tam okoli 10h dopoldan pocuzam mojo kavo in potem idemo dalje v nove vzpone in padce.

Če sem že pri vzponih. Dan, ko obeležujem uradni prehod, da sem preživela prvo leto v novem desetletju, sem Finančnico in Condolizzo Rice vrgla iz postelje pred peto uro zjutraj in ju zvlekla na Viševnik in po prvi adrenalinski dozi, ko je Finančnica tokrat s prve zadela mojo vas, je parkirala bočno pod našo hišo, a skoraj dol 300m bolj globoko dol, v grapi. Po tistem smo bili vsi budni, tudi ostali prebivalci naše bajte in potem, ko smo na poti še dvakrat ustavili, da je ob enem izmed teh postankov Condolizza Rice bruhala, smo prišle na Pokljuko in začuda se ne Viševnik niso zgrinjale trume Ljubljančanov in je bilo prav jutranje lepo. Tudi klepet z možakarjem, ki je s pesjanarjem užil kristalno jasno nedeljo in nam je povedal, da je v življenju šel 55x na Triglav. No, to je točno 54x več kot jaz in tudi jaz sem si takrat zaželela, da bi se mi od rojstnodnevnih želja, izpolnila tista o zdravju in bi v njegovih letih še lahko prišla do Viševnika v enem kosu in bi mi to tudi ostalo v spominu. Nekje na pol poti, ko je Condoliza Rice polnila svoja kadilska pljuča, reče:« Ti, saj tega nisi mogla nikjer pogledat ane, da je toliko klanca?« Moj odgovor je bil, da ko bo kje našla kakšen 2000 mnv grič in se bo nanj dalo priti po ravnem, naj prosim javi, ker definitivno grem zraven.

Pred tem oz dan prej sem imela testno peko Japonske skutne torte, ki je mimogrede najbolj ajnfak torta v svetu kulinarike, a če npr je delaš še v čokoladni izvedbi in pozabiš, da recept gre najprej 15 min na 170 stopinj, pote 15 min na 160 stopinj in zadnjih 15 min brez stopinj, samo v topli pečici, potem recept nadgradiš v zoglenelo črnino, ki tekne samo še psu, pa še ta je bil res lačen. Skutna je bila dobra in zato se preventivno za ponedeljkovo pisarniško postfestum fešto raje še enkrat izvedla skutno, čokoladni sem se pa odpovedala v korist točno petih nebeških jabolk, ki so mi ostajala od službene malice in se jih je dalo lepo porabili za v pito in so se jabolka vrnila tja, od kjer so bila prinesena, le v drugačni obliki.

In generalno bi rekla, da je tista nedelja bila zelo lep in tudi notranje moder in jasen dan, do trenutka, ko sem v pečico tlačila pito in je čez iz vsemirja priletelo voščilo nekoga, ki se ne more odločiti kaj točno bi bil, bi pa rad bil veliko in za to troši veliko besed, da bi me prepričal kako velik je in ne samo zato, ker bi, a tudi zato, ker sem nekaj posebnega in samo jaz znam biti tako posebna in ko tisto preberem me je v črevesju zvilo.  Hm, mi poleg tega, da bi bila zdrava in vesela in želiš tudi to, da bi po naključju zadela v nekoga in bi ta nekdo o meni mislil, da sem njegova zvezda severnica in sem mu še bolj nekaj posebnega, kot mi ti praviš, da sem ti in ker baje, da to niso samo besede in bla bla bla in da je to vse zato, ker hrepeniš po meni in zakaj bi mi potem moral en drugi slediti kamor bom šla? Ja, nekako tako verjetno je, ko ugotoviš, da imaš hemoroide in ja, tako je, ko neke totalno zgrešene besede, nekega očitno res totalno zmedenega človeškega primerka, lepemu dnevu pokvarijo okus in mislila sem si pa tip, da daj mi prosim naslednjič  enostavno ničesar ne zaželi, ker tišini bi dejansko kaj verjela, ker tišina je vsaj iskrena.

Kot vedno, drugi so bili tisti, ki popravljajo in spet vračajo okus, ki ga lahko pusti človek človeku in čeprav me pošiljajo v dobesedno v jamo, a glede na to, da me je naslednje jutro Plastičar prvi dregnil, da glej, oprosti, sem en dan prepozen, a tudi ti si danes leto starejša, a še živa in daj taka ostani še dolgo in potem veš, da to so pravi ljudje, ki imajo vse čute in misli na pravem mestu in ne pozabijo, kako smo se spomladi borili v Normandiji in tudi drugače so vedno nekje blizu in jim nič ni pretežko, pa čeprav ni vedno lahko in blizu. Pa taki kot Košarkarica, ki je šla izbrskat moj letni almanah s faksa, kjer sem jaz, a v resnici nisem jaz in mi ga skupaj z lastnoročno napisano kriminalko inkognito pošlje iz Kranjske gore, kjer po pravici povedano, sem v tisti kuverti res pričakovala antraks in grozilno pismo. Pa Strojnica, ki do pike zadene v mojo bit in naredi to s stilom in v nulo …

Ja, pa to, da sem končno šla pokazat svoj gleženj ortopedu in po pravici povedano, tako dober tip že tri leta ni šlatal mojih sestavnih delov in ne morem verjeti , kako je lahko med pregledom spregledal, da imam tud s koleni težave in da mi klecajo. Sem pa dobila napotnico za MR in slikanje in zdaj, ko sem naredila študijo čakalnih dob je tako, da zmaga klinični v Lj, ki naroča za marec 2017, potem mu sledita Valdoltra in Šempeter pri Gorici, kjer se čaka cca 3 – 4 mesece, razen, če seveda kje kdo prej ne umre od čakalne dobe, potem je tu še Medialab, kjer sedaj naročajo za december letos. Če se pa kje kdo strelja, potem dobiš datum čez 14 dni in to je seveda Izola. Ja no, pa bejžmo na morje …

Pred tem sem pa zavestno naredila eno traparijo in klinc gleda, če sem zaradi tega, kot rečejo Korejci, »izgubila obraz.« To bi morala narediti že pred leti, a si nisem upala. Baba, ki za rojstni dan namesto »gratrože« faše duševne hemoroide pa si in ne bom rekla, da ji dol visi, ker ji še ne, a se definitivno potem, ko je že naredila, ne sekira o svojem obrazu. Ima velik nos in fleke, ki na soncu potemnijo in zato jih natira z limono.

Prepisano iz kartice, ki jih dobivamo za rojstni dan v službi: 

"Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši dan v tvojem življenju."

(Mark Twain) 

Tole sem jaz pred dnevi zaželela Gurujumagnetizma...

Trajalo je natanko 8 sekund, da je reagiral. Tudi on je jamral nad oblaki, ki se mu zgrinjajo na glavo in strahu o koncu sveta točno na njegov rojstni dan. Očitno smo res v isti mineštri, ki je na trenutke res zelo neslana in preveč popoprana, a dokler se lahko smejemo, je dobro, bomo preživeli v duhu nič nas ne more zlomiti, tako kot ga lahko polomimo čisto sami.