DIHI Z MANO …

Mislim, da sem »prokužila« smisel svojega življenja. Da, na svetu sem zato, da jezim Korejce in da imajo Južni Korejci nekoga, ki ga lahko spravijo na obrate brez, da bi jih skrbelo, da bi nazaj fasali balistični izstrelek. 

Zanimivo je tudi, kako se v desetih letih navadiš na neko stvar in jo pogrešiš prvo jutro, ko je ni več. Taka stvar je poševno zasfaltirana luknja na cesti, ki sem jo vsako jutro vsaj delno povozila in čisto vsako jutro sem pod levo gumo začutila kako je biti luknja tudi, če sam vstaneš na desno nogo. No, zdaj so jo cestarji zasfalitrali vodoravno in kar ni isto. Luknja mi manjka.

Zanimivo je tudi, da na pokrovu svoje kočije odkriješ prve sledi prikrite korozije in seveda pokličeš na servis, ker baje velja 12 letna garancija in glej ga zlomka izveš, da baje peto leto je del servisnega pregleda tudi korozijski pregled karoserije in seveda je to prvi servisni pregled, ki ga nisem več opravila na pooblaščenem servisu. No, pa imamo še eno luknjo v drobnem tisku, ki sem jo spregledala.

Zanimivo je tudi, ko v nedeljo povabiš ožji del La Cose Nostre na dislocirano kosilo v oštarijo Na konfinu, tja kjer je nekoč bil mednarodni mejni prehod Robič in izgleda približno tako, da me je po desetih km skupne vožnje imelo, da bi obrnila avto in jih peljala nazaj domov, kjer bi dejansko raje kuhala kot jih še naprej vozila. Za prmej je najprej prineslo enega motorista iz nasprotne smeri, ki se je v nepregleden ovinek pripeljal po črti in se še malo nagnil k meni in izustila sem kombinacijo besed na »f… …«. Ne glede na to koliko sem stara, mati so mi razložili, da tako se ne govori in da me ni tako učila. Ok, nadaljujemo in kot zaprmej zakleto za sabo ugledam ene pet laških motoristov in kot zaprmej zakleto se je vodja eskadrilje odločil, da me bo prehitel, pa makar za ceno svojega življenja in mojih živcev in to je naredil v škarje, ki so se že močno zapirale in kaj naj naredim v stotinkah medtem, ko vem, da imam zadaj še štiri take modele, ki jih kot domine lahko fašem v prtljažnik in ne vem, če nasproti vozeči avto bremza. Seveda sem potem fasala modrosti vseh štirih potnikov, od katerih je bil oča, ki je svojo delovno dobo preživel kot šofer modro bolj tiho, Prestolonaslednik je bil pameten kot so vsi generali po bitki, ostali dve pa ko vsaj bi bilo, da ni da bi človek govoril. V glavnem, če bi bilo tam kakšno obračališče, bi obrnila in bi jih šla na tešče razložiti nazaj domov, a žal ni bilo. Še dobro, da sem izbrala krožno vožnjo čez Kolovrat v Benečijo in so jih tisti ovinki malo zašraufali po želodcu in veliko lažje je videti, da na svetu obstajajo še večje govce kot je moja rodna vas in tam srečevati nedeljske šoferje in kolesarje in potem, ko smo le dosegli destinacijo kosila, sem ugotovila, da dejansko, če hočem, da imam mir, moram La coso nostro redno hraniti, ker ko jedo in premlevajo, so zadovoljni in so tiho. Če izvzamem incident, ko so mati izrazili željo po dodatnem pokosilnem postanku za sladoled in kafe in potem, ko jaz pri dveh kafičih nisem našla fraj mesta za parkiranje in sem krožila okrog tretjega in čakala na dovoljenje za pristanek oz da se kakšen parking plac le izprazni, mati izjavijo, da če ne najdem placa, bodo zamenjali šoferja, ker oča ne glede na to, da če ni placa, če se odločijo, da bodo tam parkirali vedno najdejo luknjo, kjer se da pustiti avto. No, jaz sem jo tudi s časom in v bistvu ni bila luknja, bil je robnik in ostal mi je spomin na spodnjem delu prednjega odbijača.

A dajmo reči, da sem se odločila cel dan spraviti v kategorijo neprecenljivo, sploh glede na ceno za katero sem plačala tiste ribe, a bile so zelo dobre in občutek, da ko jemo, smo res krasni in izgledamo popolni kot iz reklame za Coca colo.

Dejstvo je tudi, da so ljudje, ki se jih bom morala preostanek življenja izogibati, ker sem pred njimi izgubila obraz, a glej ga zlomka, lahko bi bilo tudi slabše. Lahko bi se preostanek življenja spraševala, kako bi pa bilo, če bi se tako osmešila. Zdaj je kar je in vem kako je, ko sem se tako osmešila in ups, do preklica se delam, da me ni in če mi ne bi zasfaltirali tiste luknje, bi se zavlekla vanjo in pri vseh lešnikih na tem svetu prisežem, da nikoli pred naslednjim sestankom v strankami v živo, se večer prej ne bom nažrla indijskih oreščkov, ker potem kot toplozračni balon brez komande in čutim kako se v meni pretaka reka Ganges in vsi njeni vžigajoči se plini in da je konec sveta v resnici tam, kjer ni stranišča.

Ja, smisel mojega življenja je, da jezim Korejce. Pika.