Drsalka, lovec na zvezde

Če se bom še kaj pritoževala nas svojo potovalno karmo, pol lahko rečem, da sem v primerjavi z našim Prestolonaslednikom čisti amater.  Mene npr niso aretirali na Lizbonskem letališču v smeri Medeire, ker so pred tem italijansko policaji v Benetkah popolnoma spregledali, da sem čisto slučajno res pozabila vzeti nož iz fotografske opreme, medtem, ko pri prelaganju prtljage na drugo letalo, letalski prevoznik ugotovi, da v ruzaku švercam še bombice za plinski gorilnik in bi me med tem, ko bi že bila aretirana zaradi hladnega orožja in bi bila v zasliševanju, klicali še po letališkem zvočniku, da naj pridem v prostor, kjer bi me uradno opozorili na napako in bi jih morala lastnoročno vreči v smeti (o tej malenkosti ne bomo, da so bombice bile moje in da mi strošek ni bil nikoli povrnjen) in potem bi me s sireno in lučmi peljali na krožni ogled Lizbone, direkt na sodišče, kjer bi mi dodelili dežurnega odvetnika, ki bi me zastopal v hitrem postopku, kjer bi me pogojno obsodi...

Saj človek niti ne ve kje bi začel, ker se v bistvu ne zavedam dobro, kje točno sem končala. Če sploh sem, a kakorkoli, sem na pavzi do 16. Avgusta, ko se spet zaženem na polno in seveda sva medtem z Orientalko tudi spremenili oddišno destinacijo in pičiva za smer morje, ker Orentalki Umbrija ni potegnila, zaželela si je borovcev in vonja po morju, moja malenkost pa si je tudi vedno želela obuditi spomin na Jadransko magistralo, v celi svoji dolžini in tisto na bolj počasi in z vsem tistim Nemškim plehom in Italjanskimi naoljenimi hrbti in Slovenci, ki se pretvarjajo za ene ali pa za ta druge, ko v kafiču naročajo Ožuljsko in kjer se bom (upam) rano v jutru in pozno v večeru metala v Jadransko morje, tekom dneva bom pa lovila vtise v fotoaparat, ker včerajšnji deževni popoldan mi je povedal, da pogrešam zbirat lepe slike in iz njih delat lepe spomine.  Če bo šlo po sreči, se bom vrgla v morje tam nekje pri Cavtatu, 11. Avgusta na Stradunu posušala klape, od tam bom nekje v...

Zdaj je dokončno uradno. Sem bitja z Marsa, ki so ga rojaki pozabili vzeti s sabo, ko so se vkrcali na tisto ladjo in se vrnili na varno, ker trenutno je Zemlja v fazi kroničnega razsajanja človeške neumnosti,   razstreljevanja, zastrupljevanja, povoževanja, državnih udarov in nemogočih sobot, ko nepremična pločevina stoji vse od Munchna do Splita. Verjetno je to tisti nov Kitajski zid, ki se ga vidi s polne lune, ki bo med drugim zelo kmalu in na moje obžalovanje točno na sredi zadnjega tedna pred dopustom. Zadnji teden pred dopustom je vedno tisti, ko je treba rešiti svet pred propadom in zdaj že vem, da nam tudi letos ne bo ratalo. Sploh mi dol visi, ker uradno ne grem v Kirgizijo, čeprav me ljudje šele zdaj množično sprašujejo, če sem dejansko s tisto Kirgizijo mislila resno in seveda sem mislila smrtno resno, kot sedaj preklinjam vse tista potrdila, ki jih moram naloviti za uveljavljanje rizika odpovedi in dokazovanja, da moj levi gleženj ni dovolj močen, da bi zdrža...

Ja, nekoč skozi moj čas se je izkazalo, da 13ice niso tisto, kar naj bi bile in v mojem svetu je na julijsko 13ico pripet do sedaj najlepši spomin mojega časa.  Dopuščam možnost, da ga kateri izmed prihajajočih utegne preseči in če se to zgodi, ga ne bom zbrisala, če preklasificirala ga bom in ukinila mu bom superlativno oznako. To je bilo takrat, ko sem bila vsemogočna. Ko je bilo poletje čisto enako toplo kot je letos. Tudi letos se dan 13ice končuje s tisto ta pravo dramatično poletno nevihto, ki grmi in bliska in vem, da se čez tisto podstrešno okno zdaj vijejo potoki mehkega dežja. Elektrika je še, torej mi ni treba kuriti sveče. Ni toče in tudi takrat je ni bilo. Tudi nocoj sem kuhala v voku. Kot, da bi se tisti dan skopiral v danes, le jaz nisem več ista. Zdaj razumem, da sem se potem leta sekirala v prazno in vsako leto 13. Julija doktorirala iz kje je šlo vse narobe. Zdaj mi je končno vžgalo kakšen je vzorec. Ljudje so res uganka, a enkrat jo pogruntaš in ugotovi...

Ugotavljam, da ne prebavljam Doorsov navsezgodaj zjutraj, medtem, ko mi Janis presneto paše in ugotavljam, da če se spremenim v tečno, zoprno babnico, ki ima šest glav in bruha ogenj in ima nasprotna stran občutek, da sem na vseh šest nog vstala z levo nogo, dejansko me upoštevajo in stvari se pričnejo odvijati, kjer vem, da če bi to hotela doseči na moj star, prijazen, ah daj lepo prosim, saj ni panike, samo res lepo prosim, ker je nujno, bi bilo en drek od tega in bi še vedno stala na zadnjem mestu, ker ona je itak tista, ki ne teži, ki bo že razložila zakaj smo zamudili in ki bo filter, ki bo skanaliziral negativne ione iz vesolja, da ne pomorijo rastlinc, ki vegetativno krasijo naš planet in si podtikajo stvari iz mize na mizo in si kot Pilat umivajo roke nad delom. In meni je to potegnilo šele zadnji teden … Dejstvo je, da za določena dejstva sem slepa, gluha in totalno tupa. Saj lahko preživim s tem, da mi manjka vijak za matematiko in se mi sedmi čut vklopi vedno pet mi...