SEDOČ ČAKAJOČ VESOLJNI POTOP

Sedaj sedim, pijem kavo in čakam novo epizodo vesoljnega potopa, ker presneto, da če je lilo cel dopoldan in sinoči in tudi, če se zdaj izza oblakov kaže ena zaplata modrine, da presneto, da ne grem ven. Ker se mi enostavno ne da. Pika. Padla je namreč ideja, da bi naredili čemažev pesto in za to se baje rabi čemaž, ki raste pod hišo in pot do tam je dolga celih 10 metrov in je mokra in je spolzka in torej smrtno nevarna za vse maščobne blazinice na riti. In če ne bi bila ravno že pomlad, bi si obula debelejše štumfe. OK, sedaj zgleda, da se bo spet vlilo, torej lahko še naprej mirno pijem kavo in pišem. Saj sem imela namen pisati že sinoči, a potem me je ubila ena reality epizoda nečesa, ki je govorilo o tem,kako se ljudem malo zmeša in se potem pobijajo med sabo.

Moram reči, da je bilo pobijanje čisto prav umirjeno za zaključek še enega čisto neumerjenega dneva, kjer mi je zdaj jasno, da ne znam narediti tabelice v excelu zadosti preproste, da ne bi Korejci med celicami prebrali tistega, kar tam ni napisano in ko potem petič ponavljam isto razlago, se mi strga in pričnem kričati v telefon, kjer moram reči, da se je končalo dobro, ker me je moja Korejska slaba vest na koncu v zahvalo za pomoč, povabila na večerjo. Ni pomagalo, da so potem klicali njegovo visočanstvo Dalajlamo, kamor sem bila v hitrosti svetlobne  sekunde klicana na utemeljevanje kaj, zakaj in kako, ker se je potem Dalajlama začel v  njegovi pristni Ljubljanščini »plejat« in ven vleč in to tako, da si je v trenu oka izmislil nov scenarij izgovorov, ki posledično zahtevajo, da v »plejanje« naslednji teden vključim še vsaj pet ljudi in potem nas bo na koncu moralo vseh 18 enako lagat. Glede na to, da tik pred tem, sem bila na eni drugi telefonski misiji utemeljevanja kaj, zakaj in kako, kjer so mi srednje veliki šefi dali usmeritev, da Francoze prepričam v nekaj česar nočejo in sva na koncu s partnerjem v istem šmornu, prišla do žalostnega zaključka, da se je pogovor izpeljal čisto mimo tega, kar so nama srednje veliki šefi zabičali, da se naju bodo po tem projektu spominjali po polomiji in da se situacije ne bo dalo drugače rešiti kot, da še na prej laževa. Mislim, da je zdaj dokončno in uradno, da moje življenje je ena sama zmota in laž in se z lažmi preživljam in v zmotah živim.

In prav zaradi zmote je dobro, da pride čisto po naključju ena sobota popoldan, ko dokončno grem prevzet zaključek mojega petletnega projekta »Pa damo zamenjajmo že te stare zavese«, ki so še iz časa, ko so moje sobane služile drugemu namenu in kar se je izkazalo, da menjave ni dobro to narediti glih zdaj, ker prosojna belina sedaj odkriva vse tiste umrle vešče na šipah in netopirjeve kakce, ki mi na šipe letijo izpod strehe in to potem zahteva dodatno ročno delo pomivanja oken, a vseeno lahko to deklariram kot svoj mali vzpon na Mount Everest, ker sem zmogla, pomerila prav in že slovesno visijo v čast današnjega praznika.  Sem si pa kupila motivacijsko vedro za pomivanje oken in vedro je tako lepo, da se mi ga zdi škoda, da bi vanj splakovala cunjo, ki je umazana od crknjenih vešč in netopirjevih kakcev.

Skratka v tej isti soboti popoldan sem res prišla do zaključka, da včasih je dobro komu res zaupati, ker potem ugotoviš, da nisi zeleno bitje z drugega planeta in da če ti dva človeka rečeta isto za enega tretjega človeka, potem tisto o tretjem človek res drži in si ne več misliš, da si domišljaš. Zdaj vem, da moje slutnje niso pokvarjene in moj sedmi čut še dela in da med vrsticami neizrečenega, začutim kar je ta pravo in če nič ne začutim, je to samo zato, ker tistega ni bilo tam in če mi sedmi čut še kdaj reče beži od tam, bom še naprej bežala. Tudi če takrat nisem. Saj v bistvu ne vem, če mi je za to zdaj res žal, le nauka te zgodbe še ne razumem, je bila pa šola res dobra in mi bo nucala za zmeraj.

In da se sranje dogaja tudi drugim, ta dobrim ljudem, ker ta slabi so itak prezaposleni sami s sabo in s tem, da ga kidajo ta dobrim, a na koncu bo vse še dobro, ker vem, da bo, tudi če na zastopim dobro, kako dejansko deluje tale karma in če ne vem kaj je bilo prej, karma ali krama.

O ja, in pričelo je deževati. Superca. Zdaj se spet lahko pričnem ubadati z izzivom kako izstriči opero Carmen iz papirja, kamor moram dodati še vsaj en košarkaški element. Ne vem, kje me je ta ideja obsedla, a izdelana mora biti do 3. Maja, ker takrat Košarkašica praznuje in medtem, ko 50 papirnatih vrtnih palčkov za en drug jubilej, je že na papirju in samo še papir moram prepričati, da bo stal pokonci.  Presneto, maj bo tako poln vsega, da mi bo kar spolzel med prsti … Je pa nauk iz aprila tak, da ko ti kaktus zacveti, ne čakaj do jutri, da ga fotografiraš, ker zdaj ne vem, če ga bo infuzija vode toliko spravila nazaj k cvetenju, da bi trenutek lahko ponovila za v večnost.