POST-VELIKONOČJE, ŠE TRAJA

Ne bom trdila, da je bil to moj teden, tudi, če se je začel vrhunsko z dela prostim ponedeljkom, ki mi je v svoji pršeči sivini odlično prišel prav za uničevanje ostankov velikonočnega kulinaričnega programa, kar pomeni še eno kosilo s repinimi olupki, regratom, kuhanimi jajci in šunko ter preživljanja kvalitetnega poznega popoldneva v objemanju wc školjke, pa ne v misiji kjer to kar je šlo noter, gre zdaj pospešeno ven, temveč zgolj tako, da jo naredim spet lepo, bleščeče belo in dišečo po borovcih, ki baje rastejo na obali srednjega Jadrana. 

Pri tem ne morem mimo še enega dejanja v nizu upanj, da mogoče pa bo to dan, ko bom prepričala desno stran samoprilepilnega nosilca za wc papir, da naj se zgleduje po levi strani in se zaprmej prilepi nazaj na ploščice in tam tudi ostane in ob dejstvu, da desni drži na osnovi istega vakum principa, tudi levega pregovarjam že vsaj mesec in pol in ko se mi že zdi, da tokrat pa bo, spet popusti in saj ne, da mi gre na poskušanje na jetra, ker če bi verjela v vrtanje lukenj v ploščic, bi mi zjutraj nekaj manjkalo, ker tako namesto reševanja križank in brskanja po telefonu, vsako jutro znova pritiskam v steno tisti kos plastike in se poskušam iz osnov fizike spomniti kako se že ustvari vakum, a situacija postane zoprna, ko se rolica wc papirja stanjša in pade ven  ...

Ko dobim navdih za vse spucat, definitivno zalaufa in v efektu sem se potem še zaprla v kopalnico in štela plesen v fugah, ki baje izgine, če pred njo dovolj časa klečiš s krpo v rokah in jo lepo prosiš. Sem pa ugotovila, da so od nečesa višjega počile ploščice in da razpoka raste. Očitno so stene v naši bajti pod stresom. 

Ampak v torek sem potem šele ugotovila pravi pomen razpoke, ko so me je med zajemanjem in nosenjem hrane v usta, zadela kombinacija treh besed, ki sem jo zaslišala z druge strani mize in se mi je zgodil en dežavu pri odprtih ustih in sem lahko nazaj samo nekaj zamomljala. Da, aha in ja.

Zdaj vem, da tisto, kar je imel Ahil na peti, imam jaz v ustih in v trenutku sem podlegla pod plazom zakajev, potem je sledilo še več zakajev, ki so jim prišli pomagat še drugi zakaji, ki jim je sledilo stikanje na levi strani prsi in okus po slanem v ustih tudi, če hrana sploh ni bila zelo slana in si solate že od nekdaj ne solim in vsake toliko mi je še vlaga udarila na oči. Presneto, da sem mislila, da sem čez in da mi ne more več do živega in sovražim, ko se občutki samo potuhnejo in ko sem z odprtimi usti res čisto brez obrambnih mehanizmov, usekajo na polno in mi pokvarijo okus, a apetit pustijo.

To je tisti moment v času in res edini moment (kar me po svoje malo tolaži), ko si želim, da bi bil spet 2. Marec 2008 in bi na tistem klinčevem (dobesedno) križišču izbrala drugo smer, nikoli več pogledala nazaj, se vrgla pod vlak, da bi utrpela popolno izgubo spomina in sežgala ostanke po kugi in se zdaj ne bi spraševala, zakaj točno zakaj za prmej naj bi bila ta šola dobra. Ker nisem, sem zdaj pa živi primer dejstva, da upanje res umre zadnje. So ljudje, ki ti za sabo pustijo en kup besed, a je med njimi vsaj res dober recept kako odlično speči navaden krompir, ali pa to, da zdaj veš, da med pa res delajo dobro, ker so zaprmej pricajzlasti glede določenih dejanj, so pa tudi taki, kjer ti razen besed, ne preostane drugega kot, da si želiš zvoniti po toči in se tolči z glavo ob steno. 

Ko sem sinoči na le dočakala MI2 na odru, kjer je zdaj tudi uradno, da če jaz na koncert pridem, ko je dvorana še na pol prazna, to pomeni, da sem spregledala, da pred zvezdami večera nastopita vsaj dve predskupini in sploh tista ta prva, ki brez dvoma je mlada in zagreta, a vseh 12 komadov zveni kot en sam komad in dejansko bi najboljši komad bil tak, kjer pevec skače samo in zgolj po odru, ob akustični izvedbi ostalih inštrumentov v bendu in mi nekje vmes Condolizza Rice reče: »Ti posluš, mene to ful spominja na takrat, ko si ti mogla napisat reportažo od skupine Avven in kamor sva šli ne vedoč, da so pred njimi vsaj tri težko metalne predskupine in tudi tega nisem vedela, da so Avven bolj metalci kot ne in ko se nariševa tam, obkrožena z metalno črno obarvanimi ostalimi udeleženci koncerta Condolizza reče: »Ti a vidiš…? Sam ti si oblečena v rdečo jakno.« in jaz: »Ja, sm opazila. Saj se bova bolj od zadaj postavili ane?« In potem, ko so začeli nažigat ta prvi, sem le ugotovila, da to ni to in da tisti Avven bodo zagotovo naslednji in da bom zdržala in ko so prišli na  oder ta tretji, so moja ušesa in jaz bili zihr, da to je to. Sva jih odposlušali, nisva oglušeli, sva preživeli in odpujsali domov in ko se naslednje jutro lotim pisati tisti prispevek, mi nekaj ni šlo skozi in se le grem preguglat na njihovo set listo in ugotovim: »U sranje, saj so Avven potem nastopili šele kot četrti in kaj naj zdaj napišem …« In sem si nekaj zmislila in od tedaj naprej ne pišem več reportaž s koncertov težkometalnih bendov in ostajam pri svojem prerpičanju, da se držim daleč stran od pisanja pogrebnih govorov tudi, če so givšn biznis.

Skratka, če se vrnem nazaj na mojo Ahilovo peto v ustih in MI2: » Pubeca, čist prou imata!« 

In meni ne preostane drugega kot, da pretaknem eBuy in poskušam najti en insekticid, ki pobija vprašaje, obžalovanja in če pomaga proti plesni v tuš kabini, še toliko bolje. Bom vsaj vedela, da nisem moje male večnosti zabrisala v tri krasne.