PRIČELO SE JE, SPOMLADANSKO

Nekaj posebnega je v tem, ko vidiš, da vzcvetijo drevesa. Tiste velike gmote iz lubja in vejevja, ki so celo zimo štrlele v nebo brez življenja in ko vidiš, da tista gmota sproducira tiste drobcene bele in belo rožnate cvetke, ki se zgodijo kar čez noč, je trenutek, da globoko vzdihneš in se zahvališ vesolju za svoj obstoj. Pa električna zelena, ki se vžge od vsepovsod, če je le dve uri blagega dežja. 

In za sobotni večer in 66 letna Polona Vetrih, ki občasno popije kaj, ker pravi, da je žejna in novembrski čaj z mletim, sem že pozabila kakšnim cimetom, a je bil zelo dober in za potem je prišlo še veliko smeha. 

»Jaz sem estetski fašist oz fašistični estet…« tu je sicer vzeto iz Poloninega konteksta, a po tistem, ko sem videla, kako visoko je v stanju dvigniti nogo in kako densa in muva pri svojih letih, se lahko samo klanjam, pa to ne pregloboko, ker danes je moje meso premagalo šibkost duha, ki je mehak že cel teden, ker od nedelje dalje vsako jutro nastavim budilko za 4:45 in si rečem: »Jutri zjutraj grem teč«, ker je skrajni čas, da osvežim svojo tekaško tradicijo plašenja nič hudega slutečih ljudi, ki v jutranjem mraku čakajo na delavski avtobus. Vsako jutro sem vzela lekcij,o kako sladko je izklopiti budilko in se delati, da zunaj je premraz, da je megla, da je kot, da dežuje, ali pa mi dejansko pripada še pol ure sna, ker sem utrujena od vseh mojih dobrih namenov. A danes sem premagala sama sebe in nagrajena sem bila s tem, da sem skoraj izdihnila v prvem klancu. Ni zmage brez boja, saj vem.

Če se vrnem nazaj na  Polono in njen delček monologa, ki je »Jaz sem estetski fašist oz fašistični estet…«, je tudi dejstvo, da si ne upam več v trgovine, potrebujem za nekaj poletnih bluz, ki bi po možnosti ne bile take, ki nič ne zakrivajo, ker res nimam tam kaj za zakrivanje, po možnosti niso krojene po vreči krompirja in po možnosti so vsaj malo cenejše od tega, kjer se ti zdi, da za ceno, ki so jo plačal, bi ti zraven lahko dali še vsak tri mesece smisla življenja in po tistem, ko imam fobijo pred ponovnem naročanju iz Kitajske spletne prodaje, ker tisto zadnjo in edino jakno, ki sem si jo naročila pozimi in jo tudi dobila, je bila v živo malo drugačna kot je bila na sliki in na sliki ni smrdela po nafti. Na sliki je bila res ena taka huda jakna, dobila sem pa en kos garderobe, ki je ostal po snemanju zvezdnih stez in so me ožji sodelavci spraševali, kje sem pa našla plac, da sem lahko parkirala svoje vesoljsko plovilo, ker imamo še z avti ponavadi hudo prostorsko stisko. Zdaj se res ne upam odločiti, če je Poljska spletna prodaja uporabnikom prijazna alternativa? Ker našla sem eno, ki ima res lepe modele in so tako lepi, da jih lahko oblečeš tudi za med ljudi, ki ti hočejo pojesti notranje organe. Sem pa ta teden dosegla pomemben mejnik v spomladanskem čiščenju, ki ga še nisem začela in se odločila, da če kupiš nove zavese, potem ti ni treba pomiti oken.

Dragocen je tudi trenutek, ko sem videla kako prisrčno se je Velikoroki razveselil lovsko tematsko usmerjenega darila na našega pisarniškega jagra, ki je dokazal, da sem več kot 23 letna veza lahko konča tudi s poroko in ne delitvijo premoženja. Bil je tako navdušen kot, da bi ga kupili njemu in celo pri Dalaj Lami je hvalil moje odlične ideje. O ko bi on vedel,kje me ponavadi te ideje pričnejo preganjati. Na najbolj nemogočih mestih.  Kot npr ko je že trda tema in dežuje in vem, da ne bom mogla zaspati dokler z marelo in lučko dol na vrtu ne najdem dveh šopov vijolic in jih presadim v plastične skodelice in očitno je tudi vesolje hotelo, da jager končno le dobi trofejo svojega medveda, čeprav je plastična in jo lahko ima za v žep.  Bo pa žena oboževala tisti jegrovski šprarovec in se bo ljubeče spomnila na nas vsakič, ko bo brisala prah dol z njega.

V nizu malih in velikih spodrsljaj tega tedna, definitivno zmaga tisti, kjer sem s Planinko družno bentila čez visoko cenjenega sodelavca, ki je že večkrat sloneč na raznih mizah v pisarni dokazal, da na svetu obstajajo tudi kulture, ki ne nosijo spodnjih gat in je neuporaba pasu pri hlačah varnostno pogojena in sem svoje pritoževanje nad tem, da v prazno krade naš dragoceni čas, ko vsi čakamo v vrsti za audienco pri Velikorokem, po pomoti mesendežirala v napačno okno in je letelo najbolj  nadarjeni mladi Štromarki, ki je ne samo zelo pametna, ampak tudi peklensko lepa in ki je čisto naključno v zelo tesni družinski vezi z Velikorokim, ker v poplavi vseh takšnih in drugačnih zadatkov, poskušaš nekaj na hitro narediti, hm ni bilo glih dobro, a zdaj je kar je. To je moj nauk, da je dobro, če se čez koga pritožuješ, delaš to upravičeno in ker si človek to res zasluži, ker res mi najedajo tipi, ki iščejo svojo lasno senco in potem so za to še plačani.

Še en dragocen življenjski nauk sem tudi izkusila in to je, da ni nočnih sporočil iz Dubaja in pozno večernih malih literarnih del iz Beograda in vabila na kavo brez, da bi na koncu prišlo medvrstično vprašanje, ki sem ga nalašč razumela napačno, popila svojo kavo in odšla. Ni šans, so stvari v katere se ne spustim več, pa če umrem kot zadnji dinozaver na svetu. Itak, ko gledaš kako nežno naredi češnja, ko zacveti, si misliš, da bo še vse dobro. Ne more biti drugače, ker že zaradi trave se ne more končati drugače.