KER VČASIH SNEŽI APRILA

Saj ne bom rekla, da vremenarjem ne verjamem, ker verjamem jim čisto vsakič, ko napovedo lepo vreme, obilo sonca in temperature, ki so okoli 20°C. Ko smo pri napovedih za poslabšanje, je po navadi tako, da računam, da se bo vremenska fronta vmes premislila, ali pa jo bodo vetrni tokovi odnesli čez Severno Kalifornijo bolj po levi, ali pa bolj po desni in jo bomo odnesli s samo kakšnim bolj kislim oblakom, mogoče rahlim tušem in to je to.

Definitivno ne verjamem v vremenske napovedi, ki po več tedenski poletni pomladi napovedujejo zimo. 

Ko v sredo po okupatorsko kuham kosilo in poslušam, da npr za pot iz Sorice v Bohinjsko Bistrico je potrebna uporaba verig, pa da je zima na Primorski avtocesti med Vrhniko in Logatcem, si mislim, pa saj ga bomo zvozili. Vseeno smo zadnja flika mediterana preden se začnejo ta visoki hribi, dokler ni bila ura tri in se je začelo sipati dol z neba in potem ga je sipalo, pa še kar sipalo in zvečer sem prodala še tisto upanje, da če že bo, potem naj bo kakšna snežinka med dežjem. Ja no, če se že gremo Božič za prvi maj, potem sem čisto po navdihu spekla potico. Ta slano, da ne bo pomote, ker slano je tako za vmes med prejšnjo sladko za Božič in naslednjo sladko za naslednji Božič. 

Včerajšnje jutro je torej bilo točno tako, kot za Božič ni bilo. Zimska idila, pod katero so bili popeštani vsi moji tulipani in vse tisto zeleno, česar (po strokovnem mnenju gospe matere) nisem preveč porezala ter torej v zatrla že v kali in upočasnila razvoj rastlinja in vse tisto, za kar sem bila po krivem obtožena, da sem med že drugim letošnjim pletjem izkopala in torej dokončno umorila in bila napotena, da grem k sosedi fehtat za nov vrh, a se je potem izkazalo, da nisem kriva, ker le še ni izraslo, da bi lahko izkopala. 

Zdaj tudi vem, da pred koncem aprila nimaš kaj tikat cvetličnih gredic, ker če se prezgodaj lotiš plevela, te bo zafrknil v glavo in po tistem, ko ti prvič skoraj odmrznejo prsti od mrzle zemlje, te potem matra križ, ker zrase vse ponovno in še bolj na divje. Itak, da je sneg pokopal pod sabo tudi mojo investicijo v tri nove gartrože in dve plezalki in zdaj gledam koliko evrov je dobesedno pozeblo in če mi celo zimo ni uspelo, da bi me enkrat pošteno in na celo zložilo v + 15 cm snega, mi je to le uspelo včeraj in potem sem sama sebi čestitala, da tako dolgo odlašam z menjavo zimskih gum v letne, kjer sem zdaj dokončno ugotovila, da so starim res potekli milimetri profila in tudi priporočeni rok trajanja, ker sem očitno nevede že v kratkih rokavih slutila, da prihaja nova ledena doba.

Zdaj tudi vem, da je težko nabrat čemaž za čemažev pesto, če ga moraš izkopat izpod snega in je verjetnost, da ga zamenjaš s čim strupenim, avtomatsko večja.

Seveda kaj naj človek torej počne na zimski okupatorski večer, brez da faše sladkorno zaradi preveč intenzivnega brskanja po kuhinjskih omaricah in ko dejansko veliko bi moral, pa se mu preveč ne da, ker se ga loteva rahla depresija zaradi tega, ker me dejansko prizadene, če vreme prizadene jablane v največjem razcvetu, ker od vseh dreves, ki se razcvetijo, so mi ravno jablane najljubše in pridejo na lestvicami direkt za češnjami. 

Pa naredila potem le naredila še eno iz niza letos za rojstne dneve pišem lastnoročno in se odločila, da pa bom končno zagnala tisto update na Windows 10, ki mi ga računalnik ponuja že dva meseca in seveda sem ga res … in potem zvečer ugotovim, da sem človek brez backupa, brez piškotkov, brez zgodovine, brez spominov in skratka, da mi ne preostane drugega kot, da res začnem znova.

Danes je nov dan. Pišem, torej sem in zunaj sije sonce in ja, Prince je že vedel kaj govori. Počivaj v miru, poslušala sem te raje kot sem to dejansko vedela in gospa mati so med poročili komentirali, da presneto kako lep fant in škoda te je bilo in gospa mati drugače prisegajo na Avsenika.