Drsalka, lovec na zvezde

Danes imam dan za off in za barvanje sten in za razbijanje porcelana, kjer se med ostanki na tleh najde tudi kakšna sled ribje rižote z rdečo čebulo in sladko papriko, ker če npr razbijamo porcelan, potem moram istočasno sesuti tri skodelice, od katerih ena pade v rižot, ena preživi tik na robu police, tretja se seveda sesuje na prafaktorje na tleh. Ko se barva se barva in v zaletu je že takoj zmanjkalo barve. Moja provizoriš garaža, ki je v resničnosti kozolec, je dobila novo leseno steno in kdo bi si mislil, da če proizvajalec trdi, da 5 litrov Sandolina v odtenku mahagoni prekrije 25m2 površine to tudi lahko ne drži vedno, če npr barvaš mlade in še frišne deske, ki so bile posekane v svoji rani mladosti in so še žejne življenja. Šlo pz pilo se je dobesedno je do daske in občutek, ko v lahnem toplem spomladanskem vetru visiš na lestvi, cca 15m nad tlemi in ti kanta z barvo zleti iz rok in v lahnem in toplem vetriču poleti, gravitacijsko gledano, proti tlem, ja, za sabo pus...

Klanjam se. Njenemu visočanstu Pomladi. Vse se začne in konča pri ...    ... trobenticah.

V veličastju te nedelje, ki simbolizira vse tisto, ki se zgodi tudi meni, ko medtem ko lezem, plezam, se plazim in se (povem po pravici na trenutke tudi) grebem in mi na koncu zmanjka tiste tri centimentre, dva dni ali pa ena sama priložnost, lahko rečem, da sem pomirjena, ker zdaj res razumem, da se to dodaja tudi drugim in moje vesolje pri tem ni nobena ponesrečena izjema in pač tako je. Pika. Ne se sekirat in rini dalje.  A vseeno bravo vsi naši in kako bi šele bilo, če bi Tina Maze šla med nodrijce in skakala z velikanki, ali pa če slovenska letalska eskadrilja šla med alpince in bi še se ostali naši biatlonci vedno zadeli vse tisto, ker je danes zadel Jakov Fak. Spet bi se moralo osamosvojiti, ker se nobena država ne bi hotela več igrati z nami. Danes se je pokazalo, da se Slovenci res najbolje obnesemo pozimi, ko je okoli nas megleno, nas zebe v prste, medtem ko streljamo kozle in se mečemo dol z visokih objektov. Bravo! Da bi se nam le še poleti tako odprlo ... ...

Mogoče koledar za včerajšnji dan ni bil ravno pretuhtan, ker kako so mogli zgrešiti, da ne bi luninega prvega krajca, sončnega mrka, prvega petka po plači ne dali na prejšnji petek, ko je bil Petek njegova vsemogočnost 13i. To mali spodrsljaj seveda ni bil nobena ovira, da se lunatično občutljivim ljudem ne bi poznalo ne njihovi pojavi in ja, nekateri izmed njih so res pojave. Sploh taki, ki te pokličejo in si vzamejo čas, da te preprašajo za vse male dolgočasne in čisto navadne instant informacije, ki pridejo v javno družbeno sfero in dosežejo paralelna vesolja in ko jih vprašaš po nečem, ker bi dotično človek moral narediti, za gran finale fašeš še predavanje, da kako boš moral še kakšen svetloben mesec počakati, ker je revež prezaseden. In ti sediš tam za mizo s telefonsko slušalko v roki in si v glavi predstavljaš kako mu s telefonskim kablom privežeš obe roki na tipkovnico in mu zalepiš usta in na mizi pogled njega pustiš grozilno pismo: »Ne moti me, ker delam!« Ampak n...