NIČ JE ČISTO VREDU

Priznam, občasno imam težavo z kombiniranjem pravih sestavin v svojem življenju iz tisto, kar iz miksa nastane ni ravno bogvekako užitno, ma ko na enem izmed družbenih omrežjih zjutraj preberem status: »Smo na poti v Rim«, zvečer pa preberem zelo zelo zelo žalosten epilog devetmesecev izredno težko pričakovanega dogodka, ki je bil obeležen ob vsakem kontrolnem pregledu, kot najina pikica raste in je zdrava, imam kepo v grlu in presneto, da se mi zdijo moji viharji izvedba za v kozarec vode in presneto kako drži, da »shit can happen to anyone« in sprašujem se zakaj enim bolj kot drugim. Če drži tisto, da je vsakemu naloženo toliko kot upa presneti, potem so nekateri res trpežni. Jaz definitivno ne bi bila toliko, da bi si upala svojo žalost  javno objaviti, ker ko žalujem si povečini želim, da bi me pogoltnila zemlja in se poskušam pokopati v smiljenje same sebi, ker včasih res ne znam drugače. 

Presneto, da je to življenje včasih ena res posrana kurja lojtra in da je bolje ne kukati k sosedom in ugotavljati koliko je pri njih posrana, ker dogodki zadnjih mesecev so mi že dali lekcijo, da koliko je kje lahko samo v fasadi, si nebi nikoli mogla predstavljati … In tudi to mi je zdaj v poduk, kdaj komu kaj zavidati, ker sem rdeča pod kožo in priznam, da sem ... 

Presneto, kako se lahko vse z danes na danes, obrne in potem sem spet pri tistem Carpe diem, kjer res ni treba, da greš vedno dobesedno do ploha, ker u-mirjeno zna po-seči bolj goloboko. Tudi, če nikoli ne dobiš nazaj, da je res bilo tako. Včasih moraš enostavno biti prepričan v tisto, kar začutiš v zraku medprostora in ne na besedo.

Definitivno sedaj res verjamem, da je manj v resnici več in tudi imeti nič od vsega, res ni tako slabo. Ker kako lahko živiš nekaj v kar ne verjameš, več? Zaradi miru na svetu mogoče?

Saj je tako, da od vsega česar ne znam prav in ob pravem času skombinirati, mi včasih uspe popolna kombinacija jajc, mleka, moke in ščepca soli in ki celo ne postane NLP skozi katerega se je, ko je enkrat serviran, potrebno prebiti s kosilnico, ampak čisto užiten carski praženec in to celo tako užiten, da je skorjica spodaj kot čips in je ne moreš nehati jesti, dokler praktično lastno ročno z vilicami ne poribaš pekača. Tudi v kombinaciji s poletno nevihto in soparo paše in rahlo nagnitimi nektarinami, ki so dokončno kontaminirale mojo spleteno košaro za sadje, a je bilo še za just in time in se jih je delno dalo rešiti v neke vrste čežano za v preliv za namesto marmelade in medtem, ko v hladilniku odkrijem še skuto, ki je tik pred izbruhom in ne tako dolgo nazaj kupljene suhe slive, ki jih ne napadla nežlahnta plesen, ko bi morale biti hermetično zaprte za dolgoročno uporabo, ugotavljam, da čiščenje hladilnika lahko deluje notranje osvobujoče.

Ja. Za biti občutek biti živ res ni potrebno veliko. To, da še za-čutiš ker visi v zraku in par zajemalk korajže, da greš naprej tudi tja, kamor lahko prideš samo za nosom. Ja, nič je kar kul, ker iz nje ugotovim, da jo lahko kombiniram s katerokoli drugo cifro.