POLČAS

Naša firma je še ena izmed tistih, ki prakticira kolektivni dopust in vedno bolj je organizacijsko predpisan in zapovedan in to pomeni, da smo pred Velikorokim vsi enaki in to tudi pomeni, da če nimaš res dobrega razloga kot npr naš Košarkar, ki še živi v svežih spominih na medene tedne na Mauricijusu in smo mu tisti prehlad, ki si ga je pridelal po prihodu nazaj, vsi malo privoščili, ker kdo prosim lepo hodi na Mauricijus, ko je tam zima in se vrne nazaj v poletje, ki je v letos neka podaljšana zima in si potem zdravi kihanje in kašljanje s sladkimi spomini? Seveda ta je tisti, ki mora plačati kazen in biti tisti, ki bo držal firmo pokonci med kolektivcem, se oglašal na telefone in iskal izgovore za vse tisto, kar ostali nismo, a bi morali postoriti preden razobesimo napise: »Prosim ne mi težit! Naslednjih je 14 dni zaprto!« Še dobro, da se Evropa tako ali tako, vsaj za dva tedna tudi poleti ustavi in tudi naši kupci s pivom v roki in ribami oz čevapčiči na žaru, zamujene roke dojemajo manj tragično. Problem so pa definitivno rižjedci, kjer sonce najprej vstane in ki se zdaj v svojih nečloveško klimatiziranih prostorih zabavajo s službo, ker je za početi kar koli drugega zunaj enostavno prevroče in preveč onesnaženo in seveda Korejci, ki vlado prosijo, da bi jim dovolila delati tudi po doživetem 70 letu in ki brez Excela prenehajo živeti …

V glavnem, začetek kolektivca sem doživela živa in še prisebna in to jemljem za zelo dober znak in ob tem času nekako delam polletne obračune sama s sabo in letos imam res veliko za poračunati in trenutno sem v fazi izklapljanja, umirjanja in pomirjanja same s sabo. 

Upala sem na teden dni suhega vremena, ker vem, da prošnje za sonce so letos stvar prestiža, ki se mu tudi odpovem, če ne gre drugače, ker odkar imamo za hišo novo javno lampo, je moja tema veliko bolj svetla in tudi dostopanje do vhoda v temi, je veliko bolj mojim spodnjim okončinam prijazno in od kar mi tudi ponoči sveti, nimam pod kolenom nobene nove modrice.

Ker resetiranje na nadmorski všini, ki presega cca 1.500 mnv stvar premisleka o tem kako si želim, da se izteče moje življenje in, če si res želim, da mi na nagrobniku piše: »Strela jo je fentala« namesto »Doživela je veliko«  in ker me res ne vleče, da bi šla moj šotor testirat kako »dihta« na slani vlagi in se šla kopat v neoprenski obleki, sem se odločila, da bom svoj notranji obračun o smislu lastnega obstoja na tem planetu, ker še vedno mislim, da sem faila vsaj stoletje, če ne celega planeta, naredila lokalno in po trenutni vremenski napovedi in navdihu, ker vem, da ga moram in se moram zakopati sama vase na globoko, ker tako zelo od blizu kot sem v zadnjih mesecih spoznala vse svoje meje, jih nisem prej v 3 desetletjih. 

Zdaj čisto točno vem, da samo ena oseba na svetu obstaja, kjer sem to naredila in še to v biti ji opora, ko je težko in potem še enkrat, za v slovo in od tega ne odstopam. Pika. 

Raje sem nič kot nadomestek, ali mašilo in tudi če me je labodji spev nekoga, ki mu tega res ne bi nikoli pripisala in niti nisem pričakovala, da me kdaj zagleda tudi v taki luči in niti pod razno nisem slutila, da me bo v nekem trenutku ujel čisto nepripravljeno in sem se še nekaj časa sukala okoli svoje osi in razmišljala kako naj reagiram, ker ima moč, da mi pomemben del življenja olajša ali zagreni. V bistvu sem bila precej globoko ganjena in zato sem se odločila, da po pravici povem, da je spev dosegel mojo mejno točko in da od tu naprej vidim samo še velik in utripajoč znak stop in kot podlago uporabim resnico, ki sem jih nekoliko prilagodila čas dogajanja, ker ni treba, da svet čisto vse ve. Presneto, da ni lahko nekomu reči »ne« in to narediti tako, da mu pustiš dovolj manevrskega prostora, da obdrži obraz in se v svojem dostojanstvu umakne nazaj.  Upam, da mi je vsaj približno uspelo in za nameček kako lahko reagiraš, ko tega človeka tik pred tabo dobesedno zalije avto, ki zapelje v XXL lužo. Nisem zmogla, zlomil me je smeh, sem pa priznala, da mi to ne bo ostalo kot del spomina. Medena vrtnica ja zdaj pospravljena med spomine in vsake toliko me bo spomnila na trenutek, ki je bil zelo lep, a se žal ni zgodil ob pravem času. Je pa tako, da je v času vse relativno in moram priznati, da me včasih zaposluje misel, da kaj bi bilo, če bi se srečala v tistem ta pravem času. Hm. Znalo bi biti zelo zanimivo in za opisati vse bi porabila veliko črk.

Je pa tako, da včasih zadenem z besedami v nulo in to tako globoko, da tudi Košarkarja pripravim do solzice in njegova mladoporočena soproga od ganjenosti nad izvedbo poročnega darila, ki je bilo financirano s strani vseh, a celostna podoba made by me, celemu štuku speče kolačke … Potem je tu še razglednica iz Hamburga, ki mi pomeni približno toliko kot Nobelova nagrada za mir, ki smo jo dobili potem, ko je naš trinajstletnik, ki tam daleč zgoraj okreva po presaditvi ledvice, dobil paket presenečanja, ki smo mu ga poslali, ker v takih trenutkih žal ne moreš ničesar začarati, lahko pa misliš nanje in upaš, da bo na koncu vse dobro. In ko je toliko vsega, kar moraš v sebi dati ven iz sebe in za nameček še moraš oddati tekst, kjer je rok mimo in ti še vedno ne veš kaj napisati in potem od v vsem tistem premlevanju ugotoviš, da lahko pišeš o svoji molitvi, ki je s tabo vsa tista jutra, ko tečeš in poskušaš izteči vse tisto, kar mora zdaj miniti, se potresti s prahom in potem počasi pozabiti, ker sama nad sabo sem že zmagala in v globoki simboliki odtekla svojo najhitrejšo Blejsko desetko in na koncu končala kot 118 med 1096 ženskami. 

Zdaj vem, da ne bo nikoli čisto minilo, vem tudi to, da če zdaj vem, kje živi, bo enkrat na leto, ko bom lahko tekla ob istem jezeru in v duševnem stanju res čisto ničesar obžalovati, ker sem izživela vse kaj če in ker zdaj vem, da nekatere stvari so mi očitno enostavno namenjene in če tistih ta drugih ne doživela, bi bila drugačna, ker bi mi manjkalo tako zelo veliko nekih posebnih občutkov in potem, ko se včeraj naključno postavi predme en človek, ki je nosil tisto ta isto majico, me spreleti: »Presneto, danes je točno šest let od takrat, ko …« Potem se v temi pozne noči poslala eno tiho misel čez morje, ker še čakam, da se enkrat mir z njo vrne. Vem, da se bo in potrpljenje je moja stvar, ki mi gre dobro. Srce je nazaj, to zdaj tudi že čutim, ni pa še pavi čas, da ga dam dalje.

Ker v vsej tej zmedi dogodkov, občutkov in misli sem ugotovila, da je čas nekaj, kar si lahko vzamem in je prav, da si ga, čeprav ga moram včasih dobesedno ukrasti in odrgati iz tempa, ki me vpne kot na vrtiljaku in tudi to zdaj vem, da je bolje, da je spominov malo, a  so tisti res topli.

In jutri je ponedeljek, ko bom brez ure na roki ruvala ne-metaforčen plevel in za kosilo »pohola«jurčke. Če verjameš ali ne, gobe se očitno odločijo komu se pustijo najti, ker jaz jih res ne iščem, ker samo še to mi manjka ja, da bi šla po gobe …