NIZPODBITNE RESNICE

Nikoli si ne bi mislila, da bom prišla v situacijo, kjer bom v štirinajstih dneh življenja morala res na prafaktorje premisliti zadnjih deset let svojega življenja in ugotovila sem, da je preverjanje sprejetih odločitev zelo zafrknjeno, ker spremenjene okoliščine lahko popolnoma spremenijo izhodišče in ugotovila sem, da v trenutku tik pred zdajci, še vedno izključim možgane in poslušam nek notranji glas in grem dobesedno nekam v tri krasne narediti nekaj, kar res res bi in si želim, a vem, da mi zna čisto obrniti življenje na glavo in ne znam pojasniti zakaj in vem samo to, da če ne bi, bi pri petinsedemdesetih nekaj zelo obžalovala. 

Ne bom rekla, da potem ni sledilo pet dni, ko so dvomi vsak dan zrasli za petindvajset centimetrov in se nisem vmes spraševala po mentalnem zdravju v kombinaciji s spremembami v fizičnem počutju, ki jih ne narekoval ultramaratonski zamudno rokovni stres, a zdaj npr vem, kako bi se odločila, če bi kdaj morala o nečem dotičnem odločiti in še nekaj časa se mi bo v temi še svetil neonski vprašaj, da zakaj mi to vprašanje nikoli ni bilo predstavljeno v drugačnih okoliščinah, ki bi bile realno uresničljive. Še dobro, da je novost našega predhišja javna neonska razsvetljava tako, da potem moj vprašaj malo manj bode v oči, tam po polnoči. 

Zdaj vem, da se včasih ne da povedati, ker take besede še ne obstajajo. Tudi ne moreš napisati iz istega razloga in ti ostane edino to, da izziviš iz sebe. Brajlova pisava bi edina bila najboljši možni približek, kjer besede lahko poveš z dodatkom svoje telesne topline. Tudi to vem, da je prišel čas za zaključek. Rabim pa en mesec čiste tišine, da se misli umirijo, vprašanja nadomestijo nova vprašanja in se občutki marmorizirajo za v večnost. Ne  bom pa pihnila lučke, ker zdaj razumem, da jo pomorščaki rabijo, da jim je prižgana, ker edino tako lahko skozi nevihte najdejo pot nazaj domov. To, da sem neke vrste svetliničar-ka je definitivno najboljša oznaka, ki bi dejansko lahko bila selfi, ki me pokaže čisto tako kot sem v resnici. Seveda takrat, ko nisem pripadnica modrih čelad, ki posreduje med sprtimi stranmi pod domačo streho, ko nisem rama na katero je vedno možno odložiti bremena življenja in nisem fikus, ki skrbi, da so računi plačani, papirji sorazmeroma  pošlihtani, plevel dokaj pobit, okna precej pomita, hladilnik poln, avto na redke veke opran, a v omari so piškoti in dodeljene naloge izpolnjene v sorazmernem tolerančno sprejemljivem odstopanju od doseganja postavljenih rokov. Ker na koncu ne šteje pot in čas, ki si ga porabil, cilj je tisto, kjer daš kljukico. 

Zdaj vem, da se situaciji po paradižnikovo koncentriranega doživljanja lastnega življenja najbolje zamotim tako, da mislim stvari, ki mi dajo misliti kot npr kako spraviti paket presenečenja do trinajstletnika, ki okreva po presaditvi ledvice nekje deleč v tuji deželi in verjeti, da čudeži so, ker da se po čudežu nekje najde nekdo, ki umre, da ti lahko živiš in se to zgodi ravno takrat, ko si tam, da … in Velikoroki, čeprav imava terminska neskladja, ko on želi že včeraj, da jaz bi nekaj naredila, a jaz še cel teden ne pridem do tam, je dobil še eno zlato zvezdico s katerimi ločujem ljudi, ki so Veliki po določenih notranjih organih od tistih, ki samo govorijo v meglo in se delajo, da so Veliki in pišuka kako mi gredo na jetrinice profesionalni sejači cvetja, ki govorijo s severno primorskim naglasom. Ma, če v njihovih besedah ne zavonjaš nageljnov pa tudi nič ne rečem … In dodatno k Velikemu, ki je nevtralizator med mano in osebki, ki bi jih izžarčila iz tega osončja, vse pohvale našemu Košarkarju, ker všeč so mi mladi ljudje, ki ne oklevajo in ki ne rabijo premišljati, ko vedo, da je treba reči da. 

Neizpodbitna resnice je, da bodo ljudje vedno več čutili kot so pa pripravljeni povedati in da jaz nisem čisto nič drugačna. Saj mi ni treba povedati zakaj, ker so to naredili drugi. In to veliko bolje, če smem za konec primakniti … mi je bila pa pot potem veliko lažja, ker Andrej Karoli očitno čisto ve, kaj moram v nekem trenutku slišati, da potem vem, da je skok v prazno tega res vreden. Za mehkim glasom grem tudi na konec sveta, če je treba, resnico pa pove kot vedno, Sade.