ISKRENE ČESTITKE

Nekako se moram od julija posloviti z besedami in ne res gre drugače kot, da si čestitam, da sem ga preživela pri sorazmeroma (še) zdravi pameti in z nekoliko obolelimi mišicami sedala, kar mi gre naravnost v nos, ker letos se imam za kar v dobri kondiciji (metaforični in dejanski) in da mi en dan lastnoročnega izkopavanja krompirja (žal tudi letos ne kaže, da bomo na njivi našli kaj nafte, a vem, da enkrat bo pritekla in to ne iz traktorja), ker ta dan je bil prosim lepo šele za ogrevanje in takoj, ko bo vreme dopuščalo, sledi še naslednjih neskončno dolgih in blatnih 40 vrst in res ne zastopim, kako lahko motika v roki v pol sklonjenem položaju pusti take boleče posledice na mojih sedalnih mišicah, da zdaj trdim, da ne morejo biti moje, ker prosim lepo, saj vsake kvatre enkrat naredim tudi kakšen počep. 

Na koncu prvega dneva sem dojela, da dejansko krompir bi bilo najlažje izkopavati, ko si ležeče na kavču, le rabili bi več prostovoljcev za nošnjo veder kamor se odlaga krompir. Ideje nisem želela javno oznanjati, ker bi s tem pokvarila sloves vaškega talenta za trosenje gnoja, ker ko mi enkrat dajo vile v roke in mi v vrsto nasujejo kupe gnoja, pride na plan moja temna plat osebnosti in se za mano samo še kadi in sosedje naše sprašujejo na čemu sem … Ko bi le vedeli koliko tega dnevno prekidam zato, da mi petnajstega kaj plačajo.  

Če res po pravici povem, mi dopustništvo gre dobro. Končno imam čas in priložnost, da se družim z napravami, ki jih drugače ne uporabljam dnevno tako intenzivno kot je npr. štedilnik, ker za zvariti si vodo za kavo in čaj, ker med tednom praktično samo zase ne kuham in mi kuha menza, ki kuha čisto užitno in vem, da narediti hrano užitno ni vedno tako simpl kot pasulj. In na novo sem odkrila »smuti & šejk mejker«, ki sta mi ga Prestolonaslednik in njegova punca 1x podarila na rojstni dan in je bil od takrat uporabljen predvsem za mletje orehov. In prešla sem na mediteranski urnik, ker pomeni, da če zunaj dežuje, se dnevi začenjajo veliko pozneje, kot je moj običajni standard in po kosilu sledi siesta, ki je v večini primerov namenjena globokim mislim in ker so te težke, je treba, da je glava ob tovrstnem razmišljanju locirana na blazini in so noge v zraku, da se pritisk v želodcu nevtralizira.

In nocoj sem poslušala tiste, ki vedo res veliko o vremenu in ki pravijo, da je letošnje poletje pač malce bolj mokro, a zato nič manj vroče. Še čisto strinjam z njimi, res. Vroče, definitivno. Ne bom rekla, da me skrbi za jesen, ker po novem ima vsak dan svojo lastno skrb in jutri bo kar bo. V glavnem, še teden dni nazaj sem imela res velike kamping plane in jaz in moj šotor sva bila pripravljena, da zavzameva pol Gorenjske, ma je bil plan zaradi moče v zraku preklican oz prestavljen na bolj sončne čase in v iskanju alternative sem padla na idejo od Kreslina, da bi šla iz Goričkega v Piran in glej ga zlomka, tisto kar ni ostalo na Hrvaškem, je telebnilo tako v Piran kot na Goričko in zato se do preklica nikamor ne premaknem, ker streha nad glavo in postelja, ki ne zamaka, sta zlata vredni.

A ker se je prav za vsak velik osebni napredek, kot je npr preživetje enega zajebanega obdobja, poleg iskrenih čestitk tudi nagraditi, sem padla na idejo, da bi si za novo leto podarila letalsko karto za Tahiti in potem sem šla surfat za poceni letalskimi kartami in sem ugotovila, da bom očitno naslednja dva dni morala res intenzivno kopati krompir in v vesolje pošiljati misli: »Naj priteče nafta! Naj priteče nafta!« če ne bo jedla moje paštetke in župce iz vrečke kje veliko veliko veliko bližje. Imam pa tudi plan B - Hoduras in El Salvador oz Plan C – Tierra del Fuego in jaz in moj šotor. Ostali plani bodo še razpisani. Me je pa gospa mati kakšen teden nazaj direkno v fris: »Ti posluš. A misliš, da trenutno v Ukrajini ni nič za pogledat?« In jaz izpod čela vprašajoče nazaj: »Od kje ti zdaj to?« in dobim nazaj: »ja no, glede na tvoje predhodne destinacije, sem mislila, da …« 

 

 P.S. Če mi je za kaj žal, da sem zamudila, potem je to Adele in Albert hall ...