UTRINKI IZ MEDČASOVNE TIŠINE

Očitno je letos tako, da bom morala ¼ svojega življenja doživeti maja in junija, ker vse kar lahko pade na kup, že pada, edino kakšna še nikoli videna teta iz Amerike se še ni pojavila in bolj, ko se bliža 8. junij, bolj me zvija od strahu in vem, da nimam več kaj, ker obljuba je obljuba in če je obljuba, jo tudi držim, če se pač bo spomnjeno nanjo in tudi, če že zdaj cvikam kot zarjavela marela.

Skratka. V nizu bioritmičnih presežkov, popolnih usekov mimo in cvetenja rožic po nevihtah, mi je nekega lepega popoldneva na službenem kafe avtomatu uspelo zadeti šestico, kar pomeni čudežno pojavitev šestih virtualnih ojrov dobroimetja na mojem kavnem ključku, kjer še preden sem ključek vtaknila v režo, kjer ti prikaz pozitivnega stanja da pravico, da potem 1x ali večkrat pritiskaš na 24 različnih gumbov, kjer ti potem priteče ven vedno ena in ista kava, a Latte macchiato je v domišljiji čisto nekaj drugega kot Ekspresso in čudežni ključ je nujen tam med 2 in 3 uro popoldan, da s katerim Poligolotko nekako pretolčeva do konca drugega polčasa delovnega dneva.  Skratka, preden sem ključ vtaknila v režo, sem vedela, da moje dobroimetje ne presega vrednosti dveh evrov.

Glede na to, da nimam srečne roke in zato ne stavim na igre na srečo, je bil to kot neke vrste jackpot in od navdušenja sem naslednje dneve vsem, s katerimi smo se naključno srečali ob kafe avtomatu, častila kafe na veliko, ker pazi to, sem zadela in vsem oznanjala, da od sedaj naprej igram samo še na kavne avtomate, ker mi prinašajo denar in srečo in zato vsem okoli mene zastonj kuhan vodni kamen v vodeni kavi … 

Dokler mi draga Strojnica omeni, da mogoče ve od koga sem zadela prej omenjeno in vsem okoli mene hvaljeno šestico, ker je baje ujela, da je naš Strastni Karierist, časovno zelo sovpadlo z mojim zadetkom, pojamral, da so kavni avtomati postali nepošteni in nedolžnim ljudem kradejo dobro imetje s kavnih ključkov. Ko mi je omenila še obžalovani znesek, mi je postalo kristalno jasno, da je usoda posegla vmes oz dajmo raje reči, da je prišel kavni Robin Hood, ki je vzel tam, kjer je bilo več in dal tja, kjer je bilo manj, se pravi meni. 

Potem sem dva dni negovala svojo slabo vest vsakič, ko sem ga zagledala, ker njegova miza je locirana ravno za mojo džunglo iz dveh dreves življenja na omari in sem se borila sama s sabo, če bi se mu izpovedala, da … a mi peklenšček v meni ni pustil in me nagovarjal, da mu je čisto prav, da je to samo kompenzacija njegovih neskončno glasnih telekonferenc, kjer na koncu ne moreš misliti na nič drugega kot samo še na njegovo glas, ki se ti zareže v male možgane in se ti potem prikazujejo palete in druga problematika, ki ob njegovem razlaganju doseže biblične razsežnosti.

Četrti dan sem se zlomila in mu vse priznala. Vest me je tudi prisilila, da sem mu vrnila 6 ojrov v gotovini in ko zdaj poračunam, imam s svojim zadetkom šestice na kavnem avtomatu, za cca 5 orjov minusa, ker sem preveč proslavljala.

Zdaj mi je čisto jasno, da edina stvar, ki jo res popolno zadenem, je moj avto. To mi je uspelo že večkrat. Nazadnje me je 250 ojrov stala novo ogledalo, ker se je enemu kamionarju tako dopadlo, da ga je več kot pol vzel s sabo.