ICH BIN EIN BERLINER

Ko mislim, da bo čas malo popustil in se zadihal in se bo nehal vrteti tako hitro, da še koledar švica, pritisne na gas do daske in medtem ko se prebijam med roki, plevelom, ki ne neha rasti in solato, ki noče pognati tako, kot bi si jaz in moj želodec želela, a to tem bom v eni drugi zgodbi, ki se še pripravlja, ugotavljam, da res ni slabo, če se človek počuti zdrav in da lahko dela in ga firma za nagrado, medtem ko cela Slovenija praznuje dan državnosti, pošlje za en teden na sejem v Berlin, ker zakaj bi npr doma mostičila in koristila preostanek lanskega dopusta za še več pobijanja plevela in za čakanje v koloni, tam nekje pri Žusterni upajoča, da svoje nove kopalke namočim v morju, če lahko zmrzujem v Berlinu pri povprečnih 15° celzija, medtem, ko si za na pot spakiraš same poletne stvari, ker ko greš od doma je 27 in v Benetkah kar puha od sopare in itak, da ne pakiraš stvari, ki bi jih v tem letnem času zakonsko ne bi smel rabiti, kot je npr bunda in dežni plašč in v kufer bašeš stvari, ki vključujejo bluze s službenim emblemom na ovratniku in žensko kravato, katere dizajn je pomenil vsaj tri mesece trdega garanja našega marketinškega oddelka, ker modra in plava v marketinškem svetu nikoli nista enaki barvi. In seveda likalnik, ker tokrat sem ocenila, da hotel s 4 zvezdicami zihr premore fen, ki je moj potovalni evergreen in ga nesem tudi tja, kjer ni elektrike.

V strokovni odpravi sva bili dve ženski in pet kolegov in da se ne bova počutili zapostavljeni, naju je Velikoroki šef pravično porazdelil na dva avta, s katerimi smo morali predelati prvi del poti do Benetk in kolegica Poligolotka je v Berlin prišla vsa očarana nad tem kako naš veliki šef Dalajlama celo pot ni prenehal govoriti. In to je bil šele začetek … jaz sem že na 8 ovinku skoraj bruhala v avtu št. 2, ker nauk zgodbe je, da ne beri mailov na telefonu, če nimaš s sabo plastične vrečke v katero lahko vsaj preklinjaš nad problemi, ki jih nisi imel časa pred odhodom rešiti oz jih konzervirati za čas, ko bo imel več časa.

Ko smo prišli v nekoč razpolovljeno mesto in našli svoj hotel, se je že izkazalo, da mogoče moja izbira garderoba ni ravno ok, ker ob prvem pivu smo sedeli zelo blizu izložbe, kjer so v poletju že razstavljali krznene plašče in jaz stisnjena med Mojstra za obljube kako zmoremo in znamo vse in Velikorokega in s tem, da je tik nad mano bil vključen grelec za kadilce in sem bila pokrita z deko za kadilce, celo nisem fasala ozeblin in jih je zelo gentelmansko nase prevzel Velikoroki, ki je žal sedel iz dometna umetne toplote poletnega večera. Poligolotka je tistega večera že posadila prve sadike prehlada, ki se je razcvetel ob prihodu domov.

In edina v odpravi sem s sabo nosila čisto zlato, ki je bilo neprecenljivo po odpiranju kufrov in vlačenju vem srajc, ki so bile v modelu kot, da bi jih potegnil krav iz riti – likalnik. Presenetilo me je, da na strojnem faksu očitno učijo tudi uporabo tudi le tega oz lahko, da sokolegom to znanje z poročenimi leti razvile žene.

Čista zmaga je bila tudi to, da na dan državnosti in ko je pralo za vse žive in za mrtve in to je bil dan, kjer sva se jaz in moje ozko črno krilo morala prebiti skozi Berlinski vesoljni potop. Že vhod v taksi je bil krasen, a v zgodnjem jutru še bilo veliko ljudi na ulici in moj golcarski pristop ni požel bistvenega občudovanja naključno mimoidočih, kjer je bilo potrebno v petkah nekako ne vstopiti v 10 cm reko, ki je tekla po ulici in se po možnosti čim bolj damsko  zbasati se v taksi medtem, ko poskušaš koordinirati torbo s prenosnikom in marelo … za prihod nazaj sem požela stoječe ovacije vseh pred hotelom stoječih kadilcev, ker reka je kvečjemu vmes še pridobila na višini gladine in s tem mi je bilo čisto jasno, da mi je krilo še vedno dovolj široko, da mi poleze malo preveč navzgor medtem, ko steguješ noge iz taksija, poskušal preseči reko in doseči rob pločnika.

Ker je bil wc na sejmišču oddaljen skoraj 15 min hoje, sem se prvega dne oglasila na štantu ene izmed štirih domačih firm, ki so tudi še razstavljale na sejmu in ki je tudi bila moj prejšnji delodajalec, ker sem tam hotela pozdraviti mojega bivšega sodelavca in mi je ob tej priložnosti prišel roko dati tudi direktor in sva se vljudno povprašala po počutju … Informacijo s kom sem vsem sem se rokovala na dotičnem štantu bivšega delodajalca sem še svežo prenesla mojemu sedanjemu šefu Velikorokemu, ki je razumel kam moj pes taco moli in sem si prislužila prepoved, da se dotičnem štantu še približujem brez njegove spremstva. 

Pomembno je tudi to, da sem kot nebodigareba v tehničnem svetu, razširila sem svoje tehnične kompetence in zdaj znam samostojno operirati tudi z Illy mašino za kuhanje kafeta in za delanje pene za kapučino in to lahko potrdi tudi naš izvršni direktor za razvoj.

Dokazano je tudi, da se v življenju vse plača in edino v torek zvečer sva si s Poligolotko uspeli izboriti prost ženski večer in sva hoteli iti malo po štacunah, no vsaj tisto kar še ostane odprto med 7.30 in 8 uro zvečer in se nama je priključil en kolega iz odprave z žensko dušo, ki je mojster gurmanske obrti in je na štantu skrbel za kulinaričen program in kjer je imel po pripovedovanju Berlin v malem mezincu, sva mu prepustili vodstvo in na koncu je izpadlo tako, da če povem v prispodobi, je bil naš hotel v Berlinu lociran na taki lokaciji kot sta npr Lev oz Slon v Ljubljani in je bil na isti ulici kot Luizi Vittoni, Cartjeji, Maybachi, Armaniji, Jvesi Saint Laurenti ... No skratka, on naju je odvlekel na ogled Berlina v kvartir kot so npr Koseze v Ljubljani in pišuka, da ne vem kje ga najdu in ko sem na začetku še poskušala protestirati, da zakaj ne gremo samo enostavno po naši ulici naprej, sem na koncu obupala, ker z mojstri gurmanizima se ne grem več prepirati. Da ne omenjam, da ni med ogledom nič manj govoril kot naš največji šef Dalajlama, od katerega sva si hoteli za en večer oddahniti. Naju je izučilo in ko je Velikoroki naslednji večer rekel, da ni več soliranja in da gremo vsi na večerjo z enim italijanskim kupcem, sva gladko pristali, ker govorjenje 7 italijanov predstavlja lahen večerni piš v primerjavi s tem, kar sva dali skozi predhodna dva večera. 

V moji vremensko čisto neprilagojeni garderobi je bil tudi komplet za tek in ker en dan celo ni zmrzovalo in ni deževalo in sem v zelo ranem jutru res odtekla pogledat kje vse bi s Poligolotko lahko bili, če si tistega večera ne bi izpogajali ženskega prostega večera v Berlinskih Kosezah. No končalo se je potem tako, da me na sejmišču, ko nas obiščejo predstavniki še ene SLO firme s katero sodelujemo in je tudi razstavljala, eden izmed njih pride vprašati da, če je mogoče mene srečal zjutraj, ko sem tekla ... Ja, res me je bilo težko prepoznati, ker ob 6h zjutraj res veliko Nemcev z majico z napisom naše firmer laufa po Berlinskih ulicah. Kar nekako pade v kontekst mesta, kjer so taksisti po večini Črnogorci, kelnarji Makedonci, čistilke nekdanje Jugoslovanke in restavraciji po večini Italijanske oz Kitajske.

Enako nepozaben kot vsi ostali dnevi je bil tudi zadnji dan, ko je pri pakiranju kufra pod stresom pričakovanega dneva najprej popustila zadrga in jaz v časovni stiski in paniki kako zapreti kufer, da ne bi vsake moje spodnje hlače posebej priletele nazaj v Benetke, sem si najprej strgala ene najlonke in potem v stopnjevanju panike iz kufra izkopljem rezervne, ki so bile že v štartu strgane in preoblačenje v hlače ni bilo več opcija, ker ista krava, ki je sedla na moje bluze, se je povaljala tudi na hlačah in ko mi je kufer le uspelo nekako zatakniti, da ni zeval tudi ni bilo opcije, da tvegam in ga že enkrat odpiram do končne destinacije, sem bila prisiljena obuti tiste od prejšnjega dneva in ki žal niso bile oprane, ker sem bila prepričana, da moje državne najlonske rezerve lahko zadostujejo vsaj za dve hladni vojni in od tu naprej je sledilo še veselje, ki se ga že vsaj teden dni pred začetkom sejma nestrpno pričakovala in mi je pospeševalo prebavo in to je bil osebni obisk pri kupcu, ki ima na mojo ne-srečo proizvodnjo locirano v Berlinu in ki mu dobavljamo tako dobre izdelke, da je nad njimi tako očaran, da jih reklamira in ker smo mi najboljši dobavitelj, si vzamemo čas za izdobavo nadomestne količine, kar ga osreči do te mere, da nam piše zahvale, ki jih moramo plačati v več tisoč evrih. 

Da ne omenjam še manjšega spodrsljaja, kjer je naša proizvodnja ugotovila, da so ob izdelavi zadnjega naročila malo spregledali in ga izdelali po stari risbi in ne po novi in sestanku smo potem najprej ugotovili, da je naša proizvodnja najprej sfalila pravo kodo izdelka, potem sprememba risbe, ki so jo ups spregledali se je dejansko zgodila v letu 2002 in kako lahko jaz kot ekonomist zagovarjam, da 12 let nismo utegnili pregledati risbe in na vprašanje, glede na to, da je naša proizvodnja tiste nesrečne kose tudi poslala skupaj s pismom »ups, smo se zmotili, a jih lahko vseeno porabite?« … če niso zaradi napačne tolerance imeli nič težav v proizvodnji, glede na to, da so jim bili kosi dobavljeni že pred mesecem, so ugotovili, da so dobili samo naš račun, izdelkov pa ne in ko smo poklicali v domovino, da preverimo z našo odpremo, je naša odprema ugotovila, da je pošiljka še na DHLu in da je tam od že cel mesec... Hm, še dobro, da smo uporabili hitro pošto, ker kaj bi bilo npr, če bi zaradi naše vel mesečne zamude pri dobavi, pošiljko poslali z običajnim zbirnim transportom. Ko bi jo vsaj odstavili na v Zambezijo …. Še dobro, da je bil šef razvoja večer prej izžreban za mojo moralno oporo in je šel z mano na sestanek in zdaj imam priče, da ne samo, da smo najboljši v svojem fohu, tudi ko zaj … naredimo to popolnoma profesionalno in ni variante, da bi bili Kitajci res boljši od nas.

Nepozabna je bila tudi vožnja nazaj v domovino, kjer zaradi obvestila, da moramo po pospešenem postopku zapusti sejmišče, ker na letališču zaradi stavke letaliških delavcev procedure gre jako počasi in nas utegne spraviti v težave, smo jaz in moje ozko krilo in moje petke bili prisiljeni se odpraviti na dolgo pot proti domu in čakanje na letališču je bilo nekaj krasnega za moje podplate in kulinarični presežek dneva sta bila XXLkafe in mineralna voda z okusom po Donatu in na poti nazaj sem v želji po zgolj 15 min miru in tišine, ker je Mojster za obljube kako zmoremo in znamo vse, res dobil dar govora in ga nismo znali izklopiti, sem mu obljubila, da bom zamenjala dobavitelja medu in od sedaj naprej kupujem med samo pri njemu in da bom od njega kupila 10 živih zajcev in da se poročim z enim izmed njegovih sodelavcev, ki mi ga je priporočal takoj, ko me zasnubi. 

Epilog: ljubo doma kdor ga ima in vegetiranje v tišini je čista poezija.