UJETEK, ZADETEK, PIKA NA i IN LUČ NA KONCU TUNELA

Ujetek je tisto, kar je ostalo v meni po dveh zelo polnih tednih, ki jih je zaznamovala lastna neumnost; nepotrpežljivost; naivno lastno privzgojena vera v nekaj, kar še sama ne znam dobro opredeliti, opažam pa, da je tega vedno manj najti v ljudeh in prezgodnje pričakovanje Božička, ker res ne vem zakaj sem mislila, da bo letos res že prišel junija. Je pa zdaj potrjeno, da kot večno otročja 39 letnica ne znam biti zaradi tega nič manj razočarana, kot bi na primer bila za svoje leta odrasla 5 letnica. Ampak odkar sem si obljubila, da si bom namesto Božička naslednji teden kupila predčasno rojstnodnevno darilo, bom vsaj dišala lepo. Če bom seveda preživela do tam, da na letališču pridem do duty shopa, ker me pred tam čaka repriza druge svetovne vojne in jaz sem Japonska kamikaza, ki leti na zahod, kjer mora najprej na podreti kar je ostalo od Berlinskega zida in za veliki finale jo pošiljajo še h kupcu oz nad Pearl Harbor, ki mu zadnje pol leta nismo dobavili nič drugega kot same reklamacije. To je pač tako, da kamor si kakovostniki ne upajo več, se potem pošlje ženske ekonomiste. Sicer ni vse tako črno kot zgleda. Ta teden je baje vzletelo prvo letalo, v katero je vgrajen naš izdelek in v spremljanju svetovnih novic, ni bilo zaslediti nobene zrušitve letala med letom. Ok bilo je tisto v Ukrajini, a to ne more biti naša reklamacija, ker je šlo za sestrelitev. Je pa možno, da letalo sploh še ni poletelo, ker lahko tudi ni hotel vžgati …

Če v paket vsega dodam še ne še čisto pomirjeno posledično stanje, kjer je Prestolonaslednik v psihedeličnem postžur stanju pred-prejšnjo nedeljo res popolno zadel avto svoje punce, ki je pravno formalno v lasti njegove tašče, v neko drevo in potem sta bila on in avto dostavljena domov nekje sredi noči, kjer smo potem naslednje jutro vsi ugotavljali, da smo imeli že zvečer zle slutnje, da bo nekaj narobe in smo mi in vsi sosedi lahko cel teden pred hišo občudovali spomenik kapitalni človeški neumnosti, ki je je hvalabogu končala samo z razbito pločevino in upam tudi naukom, ki ga ne bo nikoli pozabil, ker po tistem, ko sem po zvokih iz lastnega in dan pred zadetkom, lastnoročno počiščenega wc-ja dojela, da zadetek ni bil posledica, ker je od preutrujenosti zaspal za volanom, ker se je revež iz naporne fotoreportaže kakšnega dogodka pozno v noči peljal domov, sem zelo glasno izvedla monolog pred vrati, za katerimi je na pol nezavesten vegetiral in point monologa je bila zahteva, da gre svoj želodec praznit kam drugam, ker čistim za bolnimi in nemočnimi, ne pa za kreteni, ki imajo glavo, a je ne uporabljalo. 

Po tistem je post-žur želodčne viharje izlival v wc svojih staršev, ki je v spodnjem štuku in ima izjemno akustiko tako, da smo vsak njegov iz-bruh lahko vsi prebivalci te hiše spremljali kot hišni kino, v surrounding sound tehniki.  Če lahko repriziram – Jurski park in Armageddon v enem.

Zmaga v vsej tej življenjski lekciji je, da je teden dni pred tem incidentom, se mu že zgodil drug incident in se je ena srna tako zagledala s njegovem avtu, da je bilo potem potrebno takojšnje popravilo na servisu in ko je ob skodelici kamilice, ki je bila edina stvar, ki jo je njegov želodec lahko proti nedeljskem večeru že obdržal na svoji notranji strani, bil prisiljen prositi starše za avto, ker med mojim glasnim monologom, kjer sem določala strategijo uporabe mojega wcja, če si že jaz in njegova punca delimo ta štuk hiše, sem dodala tudi to, da m souporaba mojega avta v tem primeru tudi čisto odpade in da naj hodi peš in med tem malce več uporablja tisto, kar mu je zraslo na notranji strani lobanje. 

In starši so imeli pamet in so rekli: »Ne, ti ga ne posodimo. Te bomo pa peljali …« in a si predstavljate srečo 30 letnika, ko ga oče v ponedeljek zjutraj pripelje v službo, ker uporaba avtobusa na tej relaciji ni opcija, ker ga ni. Škoda samo, ker v to sliko ni padla še besna tašča, ker dvomim, da bo kdaj izvedela za pravi razlog zakaj več kot en teden ni videla svoje hčerke, ker pač ne živimo tam, kjer vozi mestni avtobus in peš je peš po najkrajši poti 10 km.

Potem so sledili dnevi, ko je treba na vasi pogledati levo in desno preden stopiš na cesto, ker če ne te lahko kakšen od sosedov pokosi, ker se gremo tekmo v baliranju oz kdo jo bo koliko in kdo bo to naredil prvi in ko iz službenega prenosnika po hitrem prostopku preklopim na grablje, ker tudi mi tekmujemo. Običajno za zadnje mesto, ker naša dva imata smolo in otroci, ki se jim korenine pointelektulalijo hitro dobijo žulje. Pa še mehkužni so in v zagrabk hodijo oblečeni kot na smučanje, ker če ne jim akvarijska bledikavosti, ki jo s težavo prigaraš z vsaj 8,5 urnim sedenjem dnevno na umetni svetlobi, lahko izgine. Medtem, ko sosede razkazujejo Calzedonijo sezona 2014 in koliko Barunemona so že letos pojedle in zihr je bil vmes tudi kakšen solarij, ker od dežja ni še nobeden hrustljavo zapečen ratal.

In pika na i je petek trinajstega, polna luna in ujetost v situaciji, kjer ne moreš ničesar spremeniti in si lahko samo živčen in potem še bolj živčen in se pojavi človek, do katerega imam tako neopredeljeno mnenje, ker ga nekako ne morem prebrati, ker je kot knjiga, ki se bere na obe strani in enkrat jo lahko prebereš tako in drugič spet drugače, a me je čisto presenetil, ker se je res zavzel  in ker ima vpliv, lahko tudi temu primerno koga kam potisne, kot npr k delu in to v pravo smer. Brez njega se ne bi izšlo in recimo temu, da zdaj, ko vem, da mi stoji za hrbtom, imam zdaj spet upanje na koncu tunela, da enkrat se bomo tudi izkopali iz vsega tega sranja.

In danes sem šla dati vse ven iz sebe in sem se ob pol dvanajstih, ko je bilo najbolj toplo in toplo, ko mi je veter pihal kontra, po dveh letih spet šla spopasti s Kraljevskim klancem in moje superge so se namatrale, a so ga prežvečile čisto do vrha. Nagrada za zmagoslavje je bila kremšnita, ki sem jo pojedla že včeraj, ker kako boš zaključil kosilo z gratiniranimi palačinkami s skuto brez sladice. Še razmišljam, če bi šla svoj uspeh popisat na Facebook, ker hvaljenje s prekolesarjenimi, pretečenimi, prehodenimi kilometri in prevozičkanimi kilometri in številom na novo zraslih zob potomcev, je v trendu, ker če ne je tako kot, da se ti v življenju nič ne dogaja. Pa lahko bi zraven prilepila še en selfi same sebe, ko sem bila tam nekje na sredi klanca. Zihr bi bilo vsaj 35 lajkov in kaj ko sem počasna pri razmišljanju in sem pozabila s sabo vzeti telefon, da bi to naredila kar on line in real time in zato si moram zapisati, da bom to naredila naslednjič, pa še dostavo pice si lahko naročim sproti. Res ne vem kaj se mi dogaja zadnje čase, ker bolj kot sladko, bi kaj slanega, me pa tolaži, da kar je, je gotovo psihične narave, ker češenj še vedno uničim toliko kot jih vidim pred sabo in iz previdnosti se zato nikoli ne nahajam pod češnjevim drevesom v tem letnem času.

Tudi naše so morale biti izjemnega okusa, ker so jih kune v eni sami noči spucale v nulo. Cenim to, da so pustile drevo. Po tej vročini paše led … I.C.E.  in delam plane, da grem Na Vrh Sveta oz iz časov, ko se mi je v glavo zapičila Japonska, a do tam je pot tudi metaforično še dolga. Za jutri sem zadela tolažilno nagrado - Dunaj, Rolling Stonsi in samo 18 avtobusov iz Slovenije. Spet bo tako, da so samo kelnarji in prodajalke govorile Nemško.