Zvenenje v glavi

Še dobro,

da imam v glavi skrinjo brez dna.

Noter lahko pospravim čisto

vse kar me spominja,

na krasne jasne dneve,

ko je bilo še toplo

in ko sem simulirala,

da sem rudar

v filmu poletje v školjki.

Včasih je nauk zgodbe tudi to,

da je vsaka črna luknja na horizontu

lahko čisto lepa,

moraš jo samo izrezati od tam

in postaviti med lep okvir.

Zelo dobro je,

če je pisan,

sivina ji tam ne pride do živega,

ker se živih barv na smrt boji.

Da, rudarji so zagotovo

modri ljudje.

Tudi brez pisanega okvirja.

Ko se grem rudarja na podstrešju,

je ponavadi to takrat,

kadar dežuje.

Dež ima nek čuden megnetni vpliv na spomine.

So kot deževniki,

ki ob dežju lezejo iz zemlje

in če jih strižem na pol,

jih je vedno več

in med njimi včasih izkopljem

prav zanimive stvari.

Sinoči sem tako izbrskala

utrinke iz Pirana.

Ob njih je celo Vlaga čisto znosna,

če si predstavljam,

da diši po jodu.

Hm, naj me skrbi,

ker bo baje nocoj snežilo?

Je rudarje to včasih skrbelo?

Najbrž ne.

Saj tudi mene ne,

le razmočen sneg mi smrdi,

ker iz luže žal ne znam narediti kepe.

Če že bo,

hočem tistega z drobnimi kristalčki,

čez katerega se skozi noč

naredi hrustljava skorja

in ker, ko po njem v večeru diši,

veš da prihaja.

Če kopljem globoko,

me rado začne zebsti v prste na rokah.

Pogrešam tisti občutek,

kako jih je pritisniti ob

tisti stari štedilnik na drva,

na katerem smo na vroči plošči

včasih pekli kostanje.

Iz pečice in iz ponve

ne dišijo tako zelo.

Tudi prsti se bo ponvi

bolj slabo ne segrejejo.

Glej. Posušen list trpotca.

Vesela sem, da nisem pozabila

kako je dišal tisti čaj

ko se je listje ujelo v veter,

ko ga drevo pustilo,

da je postalo breztežno.

Zato ga bom spravila med platnice

in iz njega naredila herbarij.

Ko zakopljem na deveto obzorje,

včasih celo sama sebe razumem,

da sem majhna,

če mislim,

da moj dan lahko postane težak,

samo zaradi tega,

ker so v njem težki ljudje.

Ampak preden se mi posveti,

Moram najprej na prosto

zvleči deset vozičkov premoga.

Pri meni žal ne gre,

da bi se učila iz napak drugih.

Vse hočem narediti sama.

Hm,

Zaradi nepomembnih misli,

bi skoraj pozabila,

kaj je to ruj.

Rdečih stvari se res ne sme pustiti,

da se jih pozabi.

Za opominjanje imamo polno luno.