OBSEDENOST

... z viola barvo.

In to še ni vse.
Že dva tedna sledim, če so se zaplate viola barve že pojavile na sosednjem griču, ki nas nese z cca 300 nmv več, kar pomeni, da se flora in fauna spomladansko prebujata nekoliko počasnejše in viola zaplat ne gre zamuditi, sploh, če jih ujameš na lep sončen dan. 

Zaplate spomladanske viola barve so nekaj nadzemeljsko lepega. 

Te spodaj so majhni domači približki. So me pa pripravile do tega, da sem končno ugotovila, da moj novi fotoaparat dela odlično. Žal bi popravilo mojega ljubega starega Nikona stalo preveč in sem ga lani morala nadomestiti z nečim novim, s katerim se nisva marala na prvi vklop in je zato celo leto bolj le vegetiral v predalu. Nikona nisem mogla preboleti in pozabiti, ker kako naj zaupam Japoncem, tudi če je bila škatlica draga kot žafran in je me Prestolonaslednik prepričeval, da to je to, da je Nikon D80 passe in da me bodo nove dimenzije fotografij presunile. 

Je pa priznal, da ga je pri nakupu malo stisnilo, ker jaz sem denar nakazala njemu, kot mojstru za fotkanje in ker je rekel, da ve kaj kupuje in on je mislil, da je fotoaparat kupil na eBayu, pri enem Nemškem prodajalcu, potem je škatla prišla iz Hong Konga, nakazko je pa na koncu pristalo na nekem računu na Tajvanu. Malo se mi je čudno zdelo, ker me je večkrat prišel vprašat, če sem že dobila paket in potem, ko je le prispel, ga je nekam zelo skrbelo kaj je noter. Če noter ne bi bilo tega, kar sem plačala, o la la ..., bi doživljenjsko gledal moje 3D besne slike.

Potem, ko sem ugotovila, da Japonci znajo kar začutiti tisto, kar sem prej morala fokusirati na roke in na vseh štirih tiščati objektiv v tla in včasih tudi ležati na precej čudnih mestih v dokaj čudaških pozah, mislim, da se je med Japonsem in mano začelo razvijati dolgo strastno razmerje, ker pri njem se enostavno samo skloniš, prilagodiš ekranček v pozo, kjer te ne štihne v križu in potem on sam telepatsko začuti kaj bi rada od njega ...









Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več