Breza in drvar

Ko v besedah odtavam predaleč,

se zalotim,

da ti razlagam o objemanju dreves

in o škripanju listja pod nogami.

Pa o barvah in čopičih,

pa kakšna je trava spomladi

in rosno mlado listje takrat,

ko je za štirinajst dni

bukev zelena kraljica spomladi.

Takrat namreč ni čas za škrlat.

Ampak jaz vseeno

prej in potem ostajam

zvesta privrženka breze.

Nekaj vilinskega je na njej.

Nekaj nežnega

je med njenimi vejami v zraku.

Včasih te gledam,

a le redko naravnost v oči.

Bojim se namreč,

da bi v mojih prebral

kako se sprašujem,

če si med tisočimi besedami,

ki ti vsak dan iz ust spolzijo med prsti

in se jih vanje ujameš

v pogovorih z vsemi drugimi ljudmi,

prepoznal mojo,

kot tisto,

ki je drugačna od vseh

ostalih besed.

Bojim se tudi,

da če ti stopim preveč blizu,

boš videl tisto moje

ki si želi,

da bi moja beseda ostajala dlje

in bi jo še slišal v malem ušesu,

ko bo večer,

ko se svet umiri

in ko utrip dneva utihne.

Vsak dan potrebuje namreč mir in zvezde,

da se lahko ponovno rodi

in lepo mi je pri srcu,

če mislim,

da se ti takrat moje besede svetijo

na nebu.

Veš, tisti ključ,

ki sem ti ga pustila pod predpražnikom,

odpira skozi vrata na desni,

do besed,

kjer je med platnicami ujet

moj mali veliki svet.

Tu sem lahko hkrati kmet, tekač in kraljica.

Lahko matiram in remiziram

in hkrati naredim avion.

in vse skupaj zbrišem skozi okno.

Sem tudi že bila mali Neron.

Požgala sem Rim,

pa samo nov list papirja sem porabila,

da je njega nastal Pariz

in masleni rogljički ob mleku s kavo.

Minevanje časa v zgodovini

tu sploh ni bilo potrebno,

da se je znova pozidalo.

Dovolj je bila samo razglednica

in na njej lepi pozdravi.

S prgiščem besed

se res da delati čudeže,

če so besede tiste, kalorično prave.

Prgišče besed

je v bistvu vse kar imam

in ko ti z njimi odprem vrata

in pokažem

kako jaz vidim svet,

boš vedel, boš razumel,

da je to največ kar

sem ti dati?

Boš vedel,

da je med začetkom stavka in piko na i

moja sveta zemlja?

Boš nežno vstopil

in božal s pogledom počasi,

ker bom tam skrita

sedela na suhem listju,

ko zaradi gozda,

ne boš takoj ugledal dreves.

Za ta drevesa se namreč pridem skriti,

ko je tam zunaj preveč vsega.

Tu je streha,

s katero se pokrijem,

ko mi vesolje dežuje na glavo.

Tu mi ni treba,

da sem na zunaj tako hrapava,

da se lahko skrijem sama vase

in tako kot drevesa,

skrivam svoje srce.

Drevesa so v resnici mehka.

Če se nasloniš nanje

in jih objameš,

jih čutiš.

Če si čisto tiho, tudi slišiš

kako pod lubjem utripa.

Če bom naenkrat vstala

in pobegnila,

mi ne pusti uiti.

Veš,

v resnici se bojim bližine,

ker se bojim drvarjev.

Zato samo zakliči

moje ime

in dvigni roke nad glavo.

Ko bom slišala tvoj glas,

te bom prepoznala

in ko bom videla,

da prihajaš brez sekire,

ti bom pustila čisto blizu,

da me objameš,

da me čutiš

in slišiš kako mi pod lubjem utripa.

Če bi lahko izbirala,

bi bila breza,

ker ko je veter v nizkem preletu,

v mehkem poletju,

na njej najlepše zgleda

in bi ti ugotovil,

da je moje lubje mehko

in da je lepo imeti drevo,

ker z njim si dobil tudi veter.

Ko bova tako stala,

v čas ujet veter,

breza in drvar

boš rekel:

»Glej, jesen je pred vrati!«

Veter mi bo odnesel listje,

ti boš vedel kako mi moraš

obžagati veje,

da me ne bo bolelo

in da nama bo pozimi toplo.

Takrat bova oba razumela,

zakaj je dobro rasti počasi,

če hočeš živeti res dolgo,

ker niso vsa drva res drva.

Ni dovolj, da gorijo,

morajo tudi greti.

Veš, tebi zaupam,

da jih znaš prav posekati.