Drsalka, lovec na zvezde

Čisto vse mi je všeč. Diana Krall, pesem in Diana Lane.

V dneh polnih cmeravega kapljanja in razkuhane vlage, ki je sivosiva in si ne zasluži biti jesen, a definitivno ni dovolj ledeno hladna, da bi lahko bila zima, se mi zdi upanje precenjena življenjska komponenta. Definitivno ga preveč drago plačam, za tisto kar na koncu dobim. Nekdo mi je nekoč rekel, da ne dobiš vedno tistega, kar si želiš, a točno tisto kar potrebuješ. Sprašujem se le, zakaj za zlomka, bi jaz potrebovala Nič? Je že res, da je lahek za vzdrževanje, je pa problematičen, v toliko, ker za svojo velikost zasede preveč prostora, v moji glavi. Točno na mestu, kjer imam prostor rezerviran za ideje. Če se na tistem kavču razteguje Nič, potem ni prostora za zanje. Če ni idej, dobim ošpice in si hodim po lastnem repu in ko si hodim po lastnem repu, sem težko prebavljiva za svet. Nič je Nič in če je bil človek prah in se je v prah povrnil, potem je nič nič, ker se množi z nič in je nič tud...

Sinoči je bil večer za obujanje gasilskih spominov. Ob priložnost okrogle obletnice našega Totega gasilskega poveljnika, najbolj babjega gasilskega voda v Severni Kaliforniji, smo se zbrale članice letnika 2009 in obujale spomine na to, kako smo orale babjo gasilsko ledino in čeprav moram priznati, da sem zvečer težko premagala željo po obležati na kavču, sem se le spravila pod tuš in šla na praznovanje.  Bo zelo veselo, kar itak ne more biti drugače, če v majhen prostor zbašeš dvajset žlahntnikov totih Štajercev, še več kot dvajset nas domorodcev in potem dodaš zraven še šestnajst kurenotv, ki so sovaščani od našega Totega poveljnika in so mu prišli čestitat. Mater naredijo enega »šundra.« Če poračunaš, koliko je težak tisti njihov kožuh, koliko prešvicajo medtem, ko v njem skačejo in tečejo in koliko jim delajo boki, da zaganjajo tiste velike zvonce, ki jih imajo obešene za pasom, ej, ena sezona pri kurentih in pozabi ti na to, kaj je celulit.  Ne samo kosm...

Najljubše poglavje.

Danes se mi zdi prav, da si sposodim te besede. Oblaki so poklicali. Korak je zdrsnil čez rob in zmanjkalo je sape. Potem se zdi, da je vse ena sama belina in da so ugasnile barve. Lovec na sanje nikoli ne more oditi, zavit v črnino. Lahko samo odleti na krilih vetra. Tja namreč gredo, ne do konca odsanjane sanje. Indijanci namreč vedo kaj govorijo. Tam pod oblaki je hladno in poje cepin, ko se krešejo ideje, ki rišejo poti da se premikajo meje v glavi. V naši glavi. V tisti kjer se rodijo sanje, ki jih goji, varuje in jih uči hoditi, meja namreč ni. Ko tista glava začuti, da so sanje dovolj trdnih korakov in so jim zrasli modrostni zobje, gredo, da jih izživijo, ker samo tako se lahko sanje vklešejo v kamen. Ko so enkrat v kamnu, so večne, kot je večen čas, ki je zapisan v stenah Himalaje. Da, sanje o biti tik pod oblaki, so take, da ti ozebejo prsti na rokah in nogah, ko jih hočeš prijeti, stopiti...