Drsalka, lovec na zvezde

Ob iztekanju leta mu preštevam dneve, in se sprašujem, če sem res vse živela, kot bi jih morala, da bi imeli težo in bi pustili svoj pečat, na ljudeh, ki so okoli mene, in v krajih in prostorih, kjer preživim največ svojega časa. V kratkosti zimskega dneva, se mi zdi, kot da je bilo res zelo veliko sonca in zaradi vse tiste svetlobe, se mi zdi, da je bilo to leto res dobro z mano. Tema in njene tegobe, se mi gledajoč nazaj, zdijo bolj kot nekakšno učenje, skozi bolečino, ki je pride na drugem koncu sreče, vedno nepričakovano. Včasih se zdi, da bolečina traja neskončno, a potrjeno samo dokler se ti ne zaraste v korenine. Ko mine, ti zrasteš. Kot drevo, ki si stegne veje bližje do sonca, ki si ga je dobro vsaj malo ujeti in ga za vsakodnevne potrebe nositi v srcu, ker je tolikokrat, ko rabiš luč za se pobrat, ko se v temi spotakneš, in da izbereš sladko-kislo, namesto kislo-sladko, ki ti jih dnevi ser...

To bo recept kako se da, zelenjavni ajdov narastek za predbožično kosilo, zakomplicirat do konca, ko si na fiksni ideji, da bo to priloga za zraven mineštre in ugotoviš, da imaš samo za polovico ajdove kaše. In poleg tiste kastrole v kateri kuha mineštro, daš v še eno kastrolo kuhat kar pač imaš ajdove kaše in v tretjo kastrolo daš kuhat riž, da prideš do skupne količine v receptu za pet oseb in enega psa. Naslednja faza zakompliciranja je, ko ugotoviš, da imaš del zelenjave primeren za dušenje, kar je v receptu zahtevano preden jo zamešeš v skuhano kašo, drugi del je pa še vedno globoko zamrznjen in to pomeni, da jo moraš najprej obuditi v življenje s kuhanjem. Ne gre drugače kot da probaš na štedilnik s štirimi kuhalnimi mesti stlačiti še dve kastroli, potem ko tri že imaš zasedene. Seveda recept zahteva jajca in ta jajca moraš ločiti na belo in rumeno in ta belo stepsti v sneg, ki ga na koncu zamešaš v maso, preden vse skupaj zbašeš v pekač in daš v pečico. Evo, dodatek še d...

Neverjetno, kako so lepa drevesa, ko se na njih ulovi tisti kristalno suh sneg, ki ga veter prinese iz smeri severozahoda. Iz nobene druge nebesne smeri, njihova struktura med deblom in vejami ne pride tako zelo do izraza. So samo drevesa in je samo sneg, ni čisto nobenega smisla. Samo čakam, da skopni, da drevje ozeleni in da grem dalje. Južni sneg na zahodnih drevesih nima obstanka in o tistem, kar nima obstanka ne želim razmišljati. Vzame mi preveč energije in krade mi čas, čisto v prazno. Moj čas sicer ni denar, sem pa vseeno presneto skopa, če ga moram trošiti v prazno. Zato ga raje preudarno vlagam v stare kozarce od marmelade, v pisane papirje brez vrednosti in v gradove v oblakih, ki jih bom nekega popoldneva zares zgradila. Tisi popoldan bo, ko bodo bogovi padli na glavo. Severozahodni sneg mi je nujno potreben, ker šele takrat zares vidim v kakšnem vzorcu se jim drevesom prepletajo veje....

Predstavo izvaja Novo goriški gledališki ansambel in ker smo bili doma celo leto pridni, nam je Miklavž prinesel karte za predstavo, ki je bila razpisana v Ljubljanskem   City teatru ravno na dan, ko vremenoslovci napovedo premierno resno sneženje to zimo. V bistvu se je zakompliciralo že prej ... Najprej sta starša tik pred Miklavžem povedala, da sta si kupila karte za en drug koncert na isti dan in je tekla obsežna akcija kdo bi odkupil dve karti za datum, ko imajo čisto vsi, ki jih poznaš, službene novoletne zabave. Misija, da imaš vsega poln kufer že preden se je začelo. Ker je Miklavž »špendal« za pet kart in ko je obupal, da si bodo vremenoslovci tik pred zdajci premislili in dali na spored pozno jesen, je pisal City teatru, če bi lahko karte prenesel na drug termin, ker žal nismo iz Ljubljane in je vremenska napoved slaba. Odgovor je bil, da žal ni možno, da naj ne skrbimo, ker nas bodo pustili v dvorano tudi, če malo zamudimo oz če bodo videli, da bo veliko...