TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA KITAJSKO 1.del

Mislim, da je čas za zberem vtise, dokler so spomini še »sveži«. 

Ja, no res, že od lanskega poletja dalje pišem in nič ne napišem kakšna se mi je zdela Kitajska. Po pravici povedano, ko sva s Tršico prišle nazaj, je bil občutek nadpovprečen. Iz dveh razlogov. Prvi je bil ta, da je bilo doma vse tako lepo zeleno, da je bilo toplo in ne vroče kot parnem kotlu, da ne švicah že ko samo pomisliš, da se boš premaknil, na Briniku sva bili skoraj sami med tistimi par sto ljudi, ker je v primerjavi s človeško maso, skozi katero sva se na Kitajskem vsakodnevno prebijali, čista osama in prava milina, ker vsaka vožnja z metrojem je bila bitka za prostor in ne moreš verjeti kako naš zrak diši. Pa to bi morali konzervirat in tržiti po svetu.

Ampak že priti na Kitajsko je bila dogodivščina sama po sebi. Seveda je bil tajming popoln. Ko gredo Italijani na Ferragosto, se gre na Kitajsko. Pa pustimo ob strani, da je bilo to ravno takrat, ko pride v službi tista pred kolektivno dopustniška norost, ko vsak hoče spucat mizo preden spakira kufre in zaklene stanovanje ali pa tudi, če ni nikamor ne gre, se gre za to, a bomo svet rešili v zadnjem delovnem tednu. Itak, da ga ne, samo ni zlomk, da nam ne bo enkrat le ratalo. Seveda je bilo glih takrat tudi 300 sonc od zunaj in seveda je glih takrat bila top sezona za baliranje, kar v naši vasi pomeni, da ko se balira, se ne hodi iz bajte brez grabelj, pa tudi če misliš iti samo do avta nekaj ven vzet, ker če ne boš vsem ostalim vaščanom čuden. No in ker je bilo že 300 sonc napovedanih za več dni skupaj, so naši padli na idejo, da bi pobili kar vso travo naenkrat, ker si upamo, ker ne bo neviht in kar bi sicer imeli za 3 čisto spodobne runde. Ja no, kaj čmo, pa dajmo, saj itak kaj si človek lahko še želi druzga kot priprave na konec sveta v službi, 300 sonc in par pokošenih hektarjev po službi in aktivno preživljanje vročih poletnih večerov ob fitnessu z grabljami in mokro travo, ker preden pride stric z balirko, je treba vse vogale speglat, da se potem s traktorjem in traktorskimi grabljami seno lepo spravi v vrste. 

Pa do dneva, ko naj bi midve odšli, nam je celo uspelo pobiti in skonzervirati 2/3 tiste površine in ko je prišla sobota, ko sem bila že spakirana, umita in oblečena, da grem, se je naša najbolj trmasta in usrana krava odločila, da bo povrgla in ja no, sem si lahko samo še mislila, da očitno je res treba dobesedno vse končat preden grem, a hvalabogu je krava rodila sama, preden smo se vsi prebivalci našega dvora ponovno preobleki v ta umazane cunje in dobili smo še eno majhno kravico, ki po karakterju nič ne kaže, da bi bila kaj manj prismuknjena kot sta njena mati in sestrična. Ko bi pri nas imeli vsaj eno tako normalno vzgojeno žival, kot jih kažejo po tvju …

A konec dober vse (že skoraj) dobro. Tršica me je skupaj s kufrom pobrala na dogovorjenem mestu ob dogovorjeni uri in vmes nama je uspelo celo narediti obvoz preko Ljubljane, ker seveda so me seveda tisti dan tudi končno poklicali iz optike, da just in time lahko le pridem (končno) dvigniti moja nova in edina sončna očala. Ker imam tako nezakomplicirano diotrijo, sem čakala tista stekla kot, da do prišla direkt iz Nase, plačala sem jih itak toliko kot, da so brušena iz diamanta.

A konec dober vse dobro, pakirali sva na Brniku, proti-toči zadekali avto tako, da mislim, da so naju varnostne kamere zagotovo posnele in vsake toliko na Youtubu preverim, če se že ne vrtiva v kategoriji to ni skrita kamera, ampak res sta dve na Brniku tako avto zadekali z armafleksi, očitno sta to videli v risanki A je to. Najbolj žalostno je to, da je bila v času najine odsotnosti res ena huda nevihta, toče sicer ni bilo, je pa nekdo sunil enega oz dva armfleksa.

Ko uspešno predelava letališko proceduro in naju prijazna teta, ki je mimogrede imela vtetovirane kitajske pismenke na roki, temu primerno res prijazno ščekira do Shanghaija in nama povedala, da naju je iz Istanbula naprej posedla na zasilni izhod, da bova imeli v tistih 11 urah malo več prostora za miganje z nogami, si misliva, glej očitno je usoda tako hotela in se ležerno namestiva v čakalnico in čakava vkrcanje na let … 

Pokličejo nas na vkrcanje, posedemo se na letalo in potem se 45 minut ni zgodilo nič. Sledilo je obvestilo, da štartamo z 45 min zamude, ker je na letališču v Istanbulu gužva in itak ne bi mogli pristati, a da naj bomo kar brez skrbi, ker zdaj gremo v zrak. Jaz računam, da če imava 1,5 h med letoma, 45 min ni panike in bo še fajn, ker nama ne bo treba nič čakat in se lepo v miru priklopiva na tiste super osebne postaje s filmi, nadaljevankam in glasbo, da se lahko zabavaš med letom. 

Ko smo bili že kar nekaj časa v zraku in se mi je zdelo že malo dolgo, slučajno pogledam na ekran strica, ki je sedel pred mano in je odprl prikaz poti leta in glej ga zlomka, naša črta leta je delala res veliko krogcev nekje nad Albanijo in nič ni kazalo, da ne misli jenjat. Kmalu je sledilo obvestilo, da je na letališču še vedno gužva in da čakamo na dovoljenje za pristanek in da zato pa malo krožimo.  A dej no, ne ga lomit no. Potem začneva preračunavati, da je pol ure od tistih 45 min že šlo v maloro in stevardesa ja na vprašanje da kaj čva narediti , rekla itak je najin problem čisto enak kot od vseh potnikov na letalu in da naj sledimo navodilom ekipe, ki nas bo sprejela ob pristanku. Itak, kaj pa lahko narediš drugega, če si par tisoč metrov v luftu. Sorry, dejte ustaviti, midve greva naprej peš, ker bo prej.

No, pristali smo petnajst minut do polnoči. Najino letalo za Shanghai naj bi vzletelo ob 00.20. Seveda so nas pakirali skoraj v Makedoniji in od tam naprej smo šli z busom, ki je moral ustaviti in čakat mimohod vsakega frdamangega aviona, ki je samo nakazal, da se bo premaknil iz ene strani letališča na drugega. Ko končno pridemo do tistega frdamanega terminala, je bilo, šiht zdaj pa res hitro pot pod noge. Nekje v preletu, ko je moja glava za moment zapustila simultano prerivanje telesa med maso ljudi, sem slučajno sem zagledala številko vrat, kjer naj bi še bil avion za Shanghai. Tekli sva kar je nama duša dala in celo ujeli tisti moment iz filma, ko zadnje potnike pozivajo naj se pojavijo, ker bodo zaprli vrata. Tistih nekaj minut, kar je ostalo do vzleta, sem upajoč gledala dol na prostor za prtljago, kamor so še basali zadnje kufre in upala, da bom kje zagledala najine, a ko je stric zaprl kofano, je moje upanje umrlo. Potožila sem Tršici, da midve že bova prišli na Kitajsko, a najina kufra ne in me tako po zenovsko pomiri, da naj ne skrbim, ker boš videla, da sta bila najina kufra na avionu pred nama. Točno tako mi je nad Albanijo napovedala, da bova ujeli let za Kitajsko in jaz ja, ej, če kufri res pridejo, te na Kitajskem razglasim za svetnico.

Ko končno pristanemo v Shanghaiu in ko končno obdelava vso tisto proceduro, da naju spustijo v državo, je kar dolgo trajalo. Ko naju končno identificirajo kot državi nenevarni, kjer komentiram samo tako, da če bi Kitajci vedli koliko sva v resnici nerodni, bi naju ne spustili noter in prideva do traku, kjer naj bi bila prtljala in glej ga zlomka, vidiva, da se tam sukata samo še dva kufra.

To sta bila najlepša kufra na svetu, najina kufra. V njih so bile same dragocenosti, kot so v stanju, ko si čisto prešvican in smrdeč lahko čiste spodnje hlače, borovničevec, jegermajster, rio mare, prepečenec , čiste majice ... Na 2. Avgust se od lani naprej praznuje praznik Sv. Tršice.

Iz letališča v Shanghai sva se peljali z Malgevom, ki je trenutno še najhitrejši vlak na svetu, ki doseže 420 kmh. Ko sva bili midve na krovu je bilo manj, ker se je strojevodja verjetno bal, da mu bova vagon pobruhali in najina prva večerja na Kitajskem, ki dokazuje, da če je človek lačen, se da tudi grah s palčkami pojesti. Pa še to, poleti je ob sedmih zvečer na Kitajskem že trda tema ...