SNEG, KETNE IN OPERIL

Medtem, ko to pišem, tiščim s svoj kljun v posodo v kateri sem zavrela kamilice in preslico in sem noter nasula še precej nekih močnih eteričnih olj in zraven prepevam tole:

Kot že zadnja v vrsti prebivalcev naše bajte, sem na najbolj Prešeren dan v letu fasala nek hibrid med orto prehladom in vnetjem sinusov in seveda so že od četrtka naprej vsi pametni in brithni kaj točno moram spiti, pojesti, nanesti nase in inhalirati, da mi bo pomagalo in če to snifanje, ki ga nocoj počnem že tretjič zaporedoma, ne bo pomagalo, si bom jutri zjutraj v nos zabila dva tampona in šla taka v službo in klic gleda kako me bodo gledali. Saj to že sama vem, da sem čudna. Pardon, popravljam, sem Čudaška, z veliko začetnico in piko na koncu. 

V zadnjih treh dneh sem postavila nov osebni rekord kolikokrat na dan lahko kihnem in celo kolikokrat ponoči lahko kihnem. Štejem si v plus, da me ni položilo in držim svoje truplo v nekem ridotto pogonu in da ne glede na to kolikokrat sem kihnila v hrano, ki sem jo kuhala za kosilo v petek in v soboto, tega nobeden razen mene ni videl in glede na to, da so pojedli in so preživeli, očitno moj smrkelj ni tako strupen, je pa res, da se samozdravim pretežno s samo naravnimi zdravili in tudi povem čisto po pravici, sem se v petek zjutraj počutila precej tako, kot se je Kristus, potem ko so ga dali dol s križa in se je naslednje jutro zbudil v kamnitem grobu. Vse tisto kar je on čutil, sem jaz čutila v nosu in tam, kjer bi moralo biti moje tretje oko. Še dobro, da ga očitno nimam, ker če bi ga, potem bi tretjeočesno oslepela. In tak, da čudaki z veliko začetnico in piko na koncu nimajo tretjih očes, torej je vsaka skrb odveč.

Se je pa Februar začel spektakularno. S tem mislim spektakularnih 70 cm snega, ki je končno upravičil investicijo v pregrešno drage zimske gume in uspešno smo vzpostavili vaški sms obvestilni sistem, kar pomeni, da prvi, ki se spusti po klancu dol brez verig in pri tem zelo od blizu gleda zgornji ali spodnji rob ceste, obvesti vse ostale, ki se spuščamo za njim v od službe odvisnih intervalih, da naj si raje damo verige gor. Tudi to moram povedati, da nam je občina za letos organizirala zimsko službo tako, da nam cesto pluži človek, ki je invalid in bi mu izven traktorja lahko mi šli kaj pomagati, ne pa da nam on cesto pluži in tale snega ga je res namatral, da je cesto spravil vsaj do tega, da je zjutraj izgledala kot steza za bob. 

Zmaga Prestolonaslednik, ki je v sredo zjutraj nabasal na eno izmed novo priženjenih gospodičen v našo vas, ki je obtičala v snegu brez verig in je v dolini brez življenja in telefonskega signala poskušala priklicat svojega izvoljenca, da naj ji pride dati verige gor. Komentar njegove dobrodelnosti: »Ker je nisem mogel obvozit, sem ji moral dat še verige gor!« 

Ja, tudi sama sem spet potrenirala, kako hitro lahko v 15 cm novozapadlega snega na 20 cm podlage, odmežljam svoje ketne in jih spravim na avto, ker seveda mi vedno zmanjka ravno zadnjih in usodnih 1,5m, da bi prilezla na vrh tistega klanca, kjer se mi potem že odpre upanje, da bova s kočijo tudi naslednjega še zlezli in potem sva že skoraj doma, ker tisti tretji klanec skoraj ni omembe vreden, ker do tam itak nisem v snegu še nikoli prilezla brez verig in torej o njem še ne razmišljam in sem  itak že skoraj doma in verjetno je lažje dati verige gor tam, kjer si že praktično gledam v kuhinjo. Saj ne, da bi se hvalila, samo če bi bilo dajanje keten na avto olimpijska disciplina, sem Vesna Fabjan, sploh, ker sem pred tem pri tem istem športu opazovala enega možaka, ki je to delal v varnem zavetju suhe bencinske postaje medtem, ko sem točila bencin.

Moram tudi besedno ovekovečiti gesto, ki me je v sredo popoldan pustila brez diha, ko sem prišla na parkirišče, ker moj avto je tam stal snega očiščen, lep in ves svetal. 

V bistvu se je vse skupaj začelo že zjutraj, ko sem priplužila na parkirišče in res tako rada imam jutra, ko v mestu kjer delam, močno sneži in se sneg močno oprijemlje cestišča, ker to pomeni, da bodo vsi lokalci raje prišli v službo peš, kot pa si odkidali avto iz garaže in to pomeni, da mi ni treba gostovati pred Košarkašicino garažo in lahko parkiram na uradnem parkirišču, kot sem to lahko počela v dobrih starih časih. 

No, ko priplužim na pakirišče, zagledam Kakovostnika kako že stoji pred svojim avtom in gleda avto, ki je parkiral ob njem in to je pomenilo res »baročno parkiral« tako, da je avto diagonalno zapeljal čez najmanj dva boksa in vidim, da ga Kakovostnik gleda in gledam ga jaz, če slučajno dotični šofer misli kaj popraviti svoj pristanek, ker sem nameravala parkirati zraven, da ne, čisto nič. Gospa je samozavestno izstopila, zaklenila avto in šla in potem jaz, ja kaj pa hočem drugega, saj ne morem drugega in moj avto postavim paralelno z njenim in tako sva suvereno okupirali enih sedem boksov.

No tekom dneva sem potem morala Kakovostniku težiti glede določenih zoprnih zadev in tilt mu je prebilo, ko je od šefice dobil še navodilo, da me bo v torek moral spremljati pri enem obisku kupca in potem me pokliče in se pritoži, da majkemi, saj delam samo še zate in a ti tudi avto zdaj spucam spotoma, ko bom mojega, ko bom šel domov … 

No, potem sem prišla na parkirišče in tam je diagonalno čez tri pakringe stal moj avto, snega spucan in ves svetal. Glede na dan, bi si zaslužil Prešernove kroglice, a majkemi, da ko jih iščeš, jih nimajo, torej je bilo treba za jutri malo zimprovizirati. Sicer ne vem še kako jih bom dostavila, ker Kakovostnik sedi v isti kancelarji kot nesojeni Trubadur, ki sem ga vozila na zmenke. Hm, samo če pridem z dvema tamponoma v nosu, ne bo nobeden nič opazil. Hm, ne vem tudi, če ne bi mrbit jaz Čudaška z veliko začetnico in piko, raje piko dala v klicaj.

Če Prešeren ne bi bil pesnik, bi zagotovo s srcem delal v službi za zagotavljanje kakovosti.