JANUAR, BRIŠEM TE

Ne, Januar ni bil mesec, ki bi si ga želela zapomniti in od tega zapisa naprej bo samo še izbriši, pozabi, živi dalje. Samo dve stvari sta bili taki, da jih ni za pozabiti, ker še vreme je bilo za en drek, kar pomeni monsunsko deževje in preuranjeno razcvetele zvončke.

En večer tako zdaj proti koncu meseca sem šla v Cankarjev dom poslušat Vikija Grošlja in njegovo 50 letnico alpinističnih vzponov, ki so mi dali misliti. Glede na to, da je bil zraven pri toliko smrti svojih tovarišev, je bilo res tako kot, da ne ti, ti še nisi na vrsti in očitno res neko usodo prinesemo s sabo. Ker verjetno tudi sam ne razume čisto kako, da je on preživel, ker je rekel, da je bilo včasih res na meji in kaj je tista notranja sila, ki te žene v led in mraz, kjer veš, da boš lahko umrl in brez tega ne znaš živeti. Ob tem tiste kavč drame postanejo res plehke. Na koncu se je zahvalil ženi, za vsa leta podpore in strahu, ker če tako pogledaš, biti doma in ne vedet kaj se v gori dogaja, ali pa po drugi strani bolje ne vedet kaj se v gori dogaja in ne moreš čisto nič pomagati, če … Preprosti ljudje pišejo velike zgodbe. Tisti, ki sami sebe vidijo kot velike in se razkazujejo v vseh svojih karakternih metrih, redkokdaj upravičijo svoje besede. Je pa tak žitek biti z ljumi, ki imajo s sebi srčnost in strast in lahko bi bili bolj na pogosto posejani.

In če sem pri besedah, ja, tudi Levjesrčni jih ni. 

Zdaj vem, da tudi, če sem dala iz svoje mehkobe vse kar pač imam v njej, ni bilo dovolj, da bi pustilo sled, tudi če sem res mislila, da sem jo, ker je bilo toliko nekih znamenj, ki bi … Vem, da znamenja so me že zavedla in da besede ne trajajo, ker vsake toliko se iz kakšne svoje zablode tudi kaj naučim. Vem tudi, da se znam smejati tudi, če mi nad glavo visi en velik zakajast oblak, ki mi še dela vlago v očeh, ker je največji zakaj še zelo svež in ne, tokrat nisem jaz naredila nič narobe in če vse skupaj v njegovi mehkobi ni pustilo nobenega odtisa, potem res ne vem kdo ali kaj je in mislim, da bi mu morala zamenjati ime. Bolje, je da se je končalo kot se pač je in da se je zdaj, ko je leto še mlado. Tudi, če bi še enkrat govorila, bi moje besede ostajale iste in če je konec, bi še vedno govorila o zvezdah. Orion, ne, raje imam Veliko voz in Kasiopejo.

Klinc je, ko ne moreš ničesar več začarati in ugotoviš, da ti je zmanjkalo sladkih pričakovanj.

Je pa dobro to, da imamo letos res zelo veliko drv za sprocesirat, ker ugotavljam, da name delujejo antistresno. Vsaj nekaj kar premaknem, tudi obstane.

Je nov CD Maroon 5 ta druga stvari, ki jo je Januar prinesel res krasno. Ko sem moram spraviti k sebi po preveč vsega, ga poslušam znova in znova in znova in tudi na začetku Februarja občutek še traja. 

 

Sem pa brala tudi en prispevek Ksenije Benedetti o prijaznosti na delovnem mestu in noter sem našla besedo, ki mi je tako všeč in jo lahko multipriložnostno apliciram in se imenuje »rektalni alpinizem« in ja, moje delovno mesto me v mesecu, ki se ga ne bom spominjala, ni ravno osrečevalo in sem ob jutrih imela velike probleme pri prepričevanju moje biti, da dvigne moje telo iz postelje in ga spravi v službo. 

Nekega dotičnega jutra, ko je bila moja morala res na crknjenem psu, ležim v postelji in se poskušam spomniti enega razloga zakaj bi šla v službo, potem pomislim: »Predstavljaj si, da bi bila zdaj tetraplegik, mrtvo telo in možgani edina stvar, ki bi bila v tebi res živa in tako bi morala živeti leta …« V stotinki sekunde me je odstrelilo od podlage in od takrat vsako jutro vstanem s prve in ne glede na to, če bo dan, ko bodo v službi na moji glavi krojili drva in bom priča vedno novim in novim smerem »rektalnega alpinizma«, ker majke mi, da ta prosti slog je v razcvetu in se je včasih res težko delati, da si gluh in slep.