ŠKARJE, BESEDE IN PLATNO




Je tako, da kakšen teden ni glih kot po jusu in ko se odločaš o tem, ali bi ga bilo dobro pozabiti, ali pomniti, zmaga pomnenje, ker poleg tistega, ko ti nekdo serje po glavi in ko od v službi od tebe pričakujejo, da boš napovedal prihodnost do leta 2022, kjer podatke vnašaš nekam, kjer je to treba  na pol ročno in si kot v trdi temi in si moraš večino itak izmisliti in na koncu bomo tudi v primeru, da bi ti kdo kaj povedal, itak realizirali nekaj čisto tretjega, ob predpostavki, da do leta 2022 v Severni Koreji ne bo nič eksplodiralo, je bilo tudi lepo in tako za si zapomniti.

Bil je ta komad. Brez nostalgije po kakšnih dobrih starih časih.


V ponedeljek me je do gležnjev namočilo v Ljubljani, ko sem cmokala od bolnic do centra in mislim, da se je kava v Zvezdi malo skrčila. Ja no, lahko je samo mene tako zeblo. Bili so pa neki odtenki Ljubljane, ki so mi prav padli v oči.


Bil je čaj na tistem kavču, kjer nisem bila že od kresne noči. Naslednji dan je potem pustil še neke druge posebne sledi. Je neka nit, ki je še vedno ne znam pojasniti, a ne morem se več delati, da je vse zgolj slučaj in je ni.

Bili so tisti odgovori na maile, ki so mi prileteli nazaj v stotinki sekunde, ko se je v nabiralniku Kakovostnika izpisalo moje ime, tudi če potem od njega, nič od tega po čemer sem ga spraševala, nisem dobila in sva se vsakič posebej dvajset minut pogajala o tem, če bom takrat sploh še živa takrat, ko bodo moje pogodbe prišle na vrsto za pregled.

In bilo je Pivo z veliko začetnico, ki kvalificira za zdravilo za vse blesarije tega tedna in v temi pozne jeseni rada namensko uničujem papir, ker takrat imam res občutek, da imam škarje in platno v svojih rokah in kar odrežem in prilepim res drži.

 
Tudi besede je zelo dobro trdno držati. 


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

PONED(R)E(LJ)KASTO

Slika
Ja, nekje je pač treba začeti. Tudi teden. Čeprav na tistem ovinku, kjer nikoli ne srečam nikogar, do danes zjutraj, srečanje res ni bilo ugodno. Z čarobno besedo, ki mi je dala navdih, da zapeljem v kanal, se je izšlo dobro za pleh in za plastiko na obeh avtih, a sem se v trenutku zbudila in mogoče razmišljala o tem, da mogoče to jutro (še) ne bo moj dan.  Ne bom rekla, da imam rada dneve, ki se pričnejo z meglico v glavi, s počenjanjem stvari navsezgodaj, ki bi jih morala sinoči, a sem se že vsaj petič zataknila v gledanje Angleškega pacienta, ki je nekako ravno take vrste film, ki ga lahko gledam znova in znova, ker so nekateri prizori res, da jih lahko že zdeklamiram in všeč so mi, ker so snemani še v tistih časih, ko je več nakazano kot prikazano in ostane na obeh koncih dovolj prostora, da se klobčič z domišljijo lahko prosto zvali po tleh in razvija kemija. Mogoče je v tolažbo današnjemu jutro to, da če te hormonska fronta pripravi do tega, da se moraš tekom do...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več

PRESNI INTROBOŽIČ

Slika
Hm, ali lahko rečeš, da ti Fitnes sodelavec polepša jutro, ko komentira tvoj dnevni izbor oblačil z: »Ti, danes pa izgledaš nekam božično.«  In to na dan, ko si res z nekim višje duhovnim namenom nadeneš vesele tople rdečkaste tone in nase navežeš najbolj velike, ne prav poceni in lesketajoče še uhane, ki mimogrede so ročno narejeni in vsak uhan vsebuje po dva velika in težka in svetleča se kamna, ki naj bi ta dobro energijo vlekla nase iz zemlje in celotna kombinacija je terjala, da sem šla v klet izkopat točno določene polškornje, ker že tudi temperature in letni čas to zjutraj velevajo … in vse zato, da me ob toplih barvah predvsem ne bi zeblo okoli pasa in da ponovno spravim k sebi tisto svojo neomajno vero, da so ljudje v svojem bistvu dobri, da je to kar ti govorijo iskreno in da bo na koncu še vse dobro. Ja no, saj zdaj, ko sem to še enkrat prebrala, v bistvu je moj cenjeni sodelavec imel čisto prav in sem kot en božični piškot in mogoče bi bilo dobro, da bi se pred...
Preberite več