BREZ BESED



Včasih znam tudi brez besed nič povedati in ugotavljam, da mi to niti ne škoduje. Če sem tiho, potem več vidim. Tudi začutim bolj globoko. So ljudje, ki te res čisto minejo. Nadomestijo jih taki, ki trajajo in presneto, da imam kolena še zdaj malo mehka.




Če kupuješ darilo je prav, da čisto enakega kupiš tudi sebi, da ga najprej preizkusiš sam in ga seveda takoj pokvariš. Reverzibilna analiza utrgane špage je pokazala, da sem jo nepravilo vodila skozi napredno tehnologijo zategovanja in spuščanja. Mislim, da sem dojela sporočilo vesolja. Zadosti je bilo 42 zategnjenih let in je zdaj čas, da poputim špago in bo kar bo. Če že ne drugega, se bom čez 42 let sama sebi smejala in si bom rekla, ma glej, bravo,  glih prou si bila usekana, da si vsaj probala.



Ocvirkovca je orodje s katero se da dimplomatsko zbližati razprta stalšča in zakrpati medgeneracijsko razpoko. S polnimi usti je namreč zelo težko sintariti, nergati in grdo govoriti. Rezulat ocvirkove oz šunkarske (ker mi smo za ovirke preveč izbirčni) diplomatske note je, da bomo drva žagali v ponedeljek. Tudi jaz imam občutek, da po ponedeljkovih jutrajih duhovnih seansah z mojimi 875 šefi, bom v stanju duha, kjer bi cirkularno žago tudi v torek vzela s sabo v službo ...



Našla sem svoje srce. Bilo je tam, kjer ga pustila, med krompirjem.



Življenje je res ena taka pisana mineštra. Ponedeljek bo fižolova. Preveč pametnega govorjenja na dolgih seansah me napreč napenja in potem kaj bleknem, kar mi res ne bi bilo treba, ker ne bom ničesar spremenla in še manj popravila. Ne vem zakaj je tako težko razumeti, da reorganizirati ni enako spreminjati. Če hočeš spremijati moraš dejansko nekaj narediti drugače. Ah, bo že ... zdaj je letni čas, ko sploh ni težko biti pasiven na kavču.

P.S: rekla sem brez besed, a žal res ne znam in Kakovostnik mi je to ta teden tudi povedal in izrazil željo, da vsaj v enem pogovoru lepo prosi, če ima lahko zadnjo besedo oz zadnjo zabavno sliko, s katerimi se obstreljujeva, ko ugotoviva, da se z besedami ne moreva premakniti z nulte točke oz je kakšen dan čisto preprosto preveč težak, da bi se ga dalo preživeti brez doping smeha. Res sem se trudila, pa ne znam spusiti, da ne bi imela zadnje besede. Mogoče obstaja kakšen tečaj ...


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več