JESENSKA PRIPOVED



Sredi zmede nekega povprečnega tedna, kjer sem doživela nauk, da lahko kakšno stvar kapitalno »zaserjem«, je definitivno najsvetlejši preblisk prilično napetega in sorazmeroma tečnega ponedeljka, bilo sporočilo, ki mi je želelo uspešen začetek tedna. 

Od tam naprej o tednu res ne bi, ker je bil nekaj vmes med invazijo tujcev, vesoljnim potopom in apokalipso in kjer sem se naučila, da nikoli nikoli nikoli več na maile ne bom odgovarjala v afektu hude notranje zmedenosti in z načinom, ki je odgovori vsemi, ker majkemi, da ko malo na svoj način in milo rečeno malo z uporabo sočnega besedišča, odpisujem misleč samo sodelavcem, je noter že od prej lahko ostal tudi kdo, ki mu nisem mislila odpisati, ker sem njega sočno opisovala in žal z google prevajalnikom tudi Slovenščina ni več pretrd oreh, da glavna zvezda mojega sočnega besedovanja ne bi znala razbrati, da pišem o njem in da sem ga res krepko polomila. 

V paniki, ko sem čisto po naključju ugotovila kako sem ga polomila, sem videla vse zvezde na nebu in med tuhtanjem, kaj naj naredim, sem takoj opustila misel na odpoklic maila, ker to ne bo ok, ker kot prvo tista reč ne funkcionira, ker jaz sem do sedaj še vse maile, ki so mi jih poskušali odpoklicati, tudi potem še lahko prebrala in ker bi bil to za nesojenega prejemnika znak, da nekaj ni bilo vredu in če prej ni, bo pa potem šel googlat, da kaj za zlomka takega sem napisala. Torej sem morala uporabiti Ruplov princip, kjer se najprej do vrh glave diplomatsko posujem s pepelom, vse priznam pisno in tudi telefonsko, seveda v neki močno olepšani internacionalni jezikovni izvedbi in če obstaja možnost, da to vzamemo kot neljub spodrsljaj, ki ga bomo pozabili, sem napovedala, da sem temu primerno pripravljena žrtvovati cel petek popoldan, da igram turističnega vodiča, v nasprotnem primeru bi bila res globoko v smrdljivi rjavi stvari, ker bi ta rjava stvar zelo neugodno vplivala na potek projekta, kjer sem nekaj mesecev nazaj še z ušesi ploskala, ko ga je moj kupec majznil Jagrovemu kupcu in sem mu to iskreno privoščila in da bi stvari ne mogle biti še slabše, je zvezda mojega maila prihajal k nam na audit začetka projekta, po naročilu Korejcev in za potrebe Mehičanov. 

Torej sem v petek popoldan bila turistični vodič. In čisto prav mi bodi, ker kazen je morala biti vzgojna. Pa mi je Kakovostnik enkrat rekel naj bom pri takih malih previdna in jaz ja ja ja. Čisto prav mi bodi. Je pa bilo v vseh skupaj še nekaj lepega. Tista kava, ki se je zgodila na eno samo sporočilo, ali prideš, medtem, ko sem čakala, da se zvezda mojega maila vrne iz prvega turističnega ogleda. Temu se reče jesenska mehkoba. Tale je moja letošnja. Je res sladka kot pečen kostanj.   
















Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več