Drsalka, lovec na zvezde

Tako malo je treba. Niz besed od tam, kjer si mislil, da so utihnile, pa so ti zelo veliko pomenile in si šele, ko so nehale prihajati, ugotovil, da ti res zelo manjkajo. Skleda domače solate, ki ti je ni bilo potrebno oprati in ko si postfestum do komolcev v umazani posodi, se ti dejansko zdi vredno vsakega zasvinjanega piskra, da za eno kombiniramo mesno vegetarijansko musako zasvinjaš za pol kuhinje posode, ker okus se je spacal skupaj vrhunsko in so jo zmazali v nulo. Vmes seveda spečeš kruh, ki si ga ljudje dejansko želijo poskusiti.  Odlično, končuje se pomlad in nocoj se očitno pričenja sezona komarjev in ta teden odhajam v Bosno in tam bo moje najljubše srečanje. Človek, ki me v dnevih moreče resničnosti dejansko zelo veliko nasmeje. Če sedaj pomislim, od najinega zadnjega srečanja v času narcis v Nemčiji, je čas kar poletel in danes so se mi vremena na podstrešju zjasnila in spomini obudili, ko sem sedela na vrhu Golice. Narcise so me počakale. Tako...

Tisti klic z drugega konca sveta, kjer sta me vprašala, saj poleti prideš, ane? Daj povej, če rabiš kaj pomoči in če ti je kaj za zrihat? Lep občutek, ko sem med pogovorom začutila, kako lepo se jim je zdelo, ko sem naštevala, kaj bi rada videla v njunem mestu in Kitajska, avgust, toplo mi je bilo pri srcu, da se veselita našega srečanja, ker že dobre tri leta si praktično vsak dan pišemo, se slišimo in rešujemo takšne in drugačne zaplete.  Držim pesti da bo, načrt pot je, mikroplaniranje je v teku, lov na karte za vlake je v pripravi in samo še viza manjka in celo sva dešifrirali celo vsebino obrazca in veva, da se morava ob 8h zjutraj z gotovino znajti na pravu Kitajskega veleposlaništva in potem čakati do 10 ure, da nam jo upam, blagrovijo potrditi.  Moja sopotnica pa pravi: »Bejž to bodo komedije, če greva midve z najino A je to potovalno karmo paketno na to pot …« Hm, veselim se, ker lajf brez komedije bi bil čisto meglen in bi se v njem ne znajdla. Upam...

Danes je dan, ko sem precenila količino kalorij, ki jih človek porabi, če barva »cokel« pri hiši. Vem pa, da mi je čisto jasno zakaj vsi fitnes članki pravijo, da mora človek imeti trdno jedro. Po dopoldnevu, ki sem ga preživela v poziciji astronavta, ki mu ne uspe vzleteti in ga lastna težnost pretežni del časa zadržuje v napol počepu in na kolenih in z mačkom v roki, je neke vrste mazohizem.  Sploh, ker je na začetku kazalo, da barva, ki bi po trditvi prodajalca morala zadostovati za 30m2 in še malo več, ne bo zdržala več kot 5m2, ker se mi je zdelo, da nimam dovolj moči, da mačka tišim še bolj ob steno in mažem. Potem sem ugotovila, da vprašanje, posluš a tebi kaj dol po mačku teče, sploh ni samo iz reklame in ko se zdaj pogledam, sem prav lepo pobarvala tudi moje najljubše hlače, ki jih za doma in o celo tako lepe, da v njih upam odpirat vrata tujcem in mojo nostalgično neprecenljivo dragoceno gasilsko majico. Mater, lahko bi v reklamah vsaj po pravici pokazalo, da se...

Pozno popoldne, sonce, ki meče sence na stopnišče, spet pogovor, ki tudi, ko bi lahko rekla, da je končan, se kar še ne neha in samo menja komunikacijske kanale in že nekaj časa se iz tedna v teden dogajajo srečanja in ena taka izmenjava misli, kjer imam občutek, da se je odprla špranja in skoznjo polzim nekam, kjer so sedaj še nisem bila. Ne bom rekla, da je vedno brez skrbi in svetlo, a očitno je nekaj v mojih besedah. Naslon na ograjo, stik oči, ki me je pustil brez diha. Tudi bližina. Zdaj vem, da če je, jo lahko začutim in za trenutek se mi je zaradi nje zavrtelo. Hm, zakaj bi hotel ravno meni povedati, kaj res rad delaš in te to naredi srečnega? Tudi razglednica, ki sem jo potem dobila, je bila res lepa. Dala sem jo v časovno kapsulo, da ne pozabim kako fino je včasih biti malo zelen, malo med vprašaji in živeti brez pričakovanj, samo v uživanju trenutka. Pa radovednost, če še kaj prihaja …. 

Ta teden sva se končno moj mehanik in jaz posvetila moji kočiji. To pomeni, da sem jaz prejšnji teden končno dobila preblisk, da je čas, da ga že enkrat pokličem s seznamom zdravstvenih posegov, ki je vključeval odpravo brazgotin na blatnikku zdaj, ki mi jih je povzročil neznani umetnik in odpravo brazgotin na sprednjem odbijaču, ki si jih povzročam sama, ko avto prislonim na kakšen robnik, ki je malo višji od mojega odbijača in potem je tu še obvezna pedikura, ki pomeni, da je že skrajni čas, da kočijo preobujem v japanke, ki so mimogrede Continentalove in so bile drage kot zlomk in od zdaj naprej res ni več nevarnosti, da bi zasnežilo. Seveda je bila potrebna tudi   kolonoskopija, kar pomeni menjavo filtrov in olja ter seveda inhalacija klime, ker še vedno upam na dolgo vroče poletje. Za vse našteto je res bil že skrajno skrajni čas in mehanik je rekel, da si je rezerviral čas zame in mi je posodil neko nadomestno kočijo, s katero se vozim sedaj, ko tako zelo pogrešam svojo...