POSTVELIKONOČJE

Najprej moram priznali, da sem Veliko noč vzela dobesedno in sem včerajšnji dan trenirala vstajenje s kavča, dobesedno, a po dejstvu, da sem po zaslugi Poligolotke, premagala moj potičji urok, sem si to res zaslužila. Pa še dan je bil poln nizkega pritiska in niti kava ni zmogla držati mojih oči odprtih in morala sem prebrati še zadnjih 250 strani »In dobila je krila« in  ko sem se že namenila ven, se je pa vlilo kot iz škafa in se potem ni več zvedrilo. 

Kot sem že omenila, je Poligolotka naštudirala kateri recept za potico je na Kulinarika.Net, dosegel najboljšo oceno in potem sva se dogovorili, da ga bova simulatno testirali. Zdaj vem, da je moja pekarska tehnika primerna samo za tako imenovano Nočno potico, kjer vse sestavine skupaj spajdašiš zvečer, potem greš spat in zjutraj stvor zbašeš v pečico za eno uro. Edina tehnična napaka je to, da sem jaz čas pečice podaljšala za 15 min, ker nisem mogla verjeti, da vmes dejansko ni nič eksplodiralo in zadeva ni narasla toliko kot sem pričakovala, a dejansko je v tem trik. Da ne omenjam, da sem vmes še skuhala 20 jajc v čebulnih olupkih in mi niti eden ni počil.

 

Eureka, končno sem se lahko izpisala iz društva ljubiteljev marmornega kolača in v njem smo tisti, ki smo dejansko znova in znova pekli potico, a je na koncu v najboljšem primeru samo odstopila zgornja skorja, da tistih zmazkov, kjer se nadev in testo zlepita skupaj niti ne omenjam in primerkov, ki jih ni bilo mogoče pojesti.

Iz čistega navdiha sem danes celo pomila okna in je moj pogled v prihodnost zdaj jasen, tudi če mi ni čisto jasno kam me bo odneslo. Je pa potrjeno, da letošnje poletje me odnaša tja, kjer sem nekako vsak dan, a le pisno in preko telefona, kjer skoraj najprej vzhaja sonce vsak dan, kjer se baje tudi najde nekaj riža in jedo čudne živali in pijejo čaj v majhnih skodelicah in potni plan počasi nastaja in pričakovanja na dogodivščine takšne ali drugačne, so lepa.

Do takrat si pa beležim lepe trenutke, ki mi malo dih vzamejo. To je takrat, ko vem, da mi Levjesrčni zaupa toliko, da mu lahko delim svoje nasvete, tudi če znajo biti čisto neuporabni in mi sredi polne menze na svoj način upa reči hvala. To, da oba šefa lahko istočasno spravim v zadrego, a tudi jaz sem bila v zadregi, ko sta mi rekla, da očitno znam delati s težkimi ljudmi in potem se mi je pred očimi zavrtel en film, kjer če bi še enkrat lahko stvar ponovila, bi že na začetku vse skupaj zbrisala, a to je iz ene druge zgodbe, ki me je upam izučila in tudi spremenila, glede na to kakšne stvari sedaj opažam okoli sebe. To ko vidim, da Kakovostnik prebere moje mejle v stotinki sekunde, potem ko jih odpošljem in to, da potem sledjo dolge retorične debate v katerih je res veliko smeha. Pa ko pri plačilu tehničnega in cestne takse ugotovim, da se mi je ves drobiž razsul po torbici in nisem s stanju izkopati 32 centov, ker tam noter je res težko kaj najti in zdi se mi, da edino gumastih škornjem in rešilnega čolna še ne nosim s sabo in mi tistih 32 centov podari možakar, ki je stal v vrsti za mano in na koncu reče: »Gospa ne sekirajte se, je že vredu, je malenkost.«

Pa fantin, ki je pregledal tehnično sposobnost mojega avta, je najprej občudoval kako 6 let star avto prične kazati očitne korozije, ki sem jo gotovo fasala kot »štraf«, ker sem se enkrat delala norce iz Francozov, drugih znakov nevoznosti ni našel in mi je potrdil spravnost za na cesto in mi na koncu reče:« Gospa, povejta doma fantom, da imate ta levo zasenčeno žarnico narobe obrnjeno, da vam jo bodo popravili:« In jaz nazaj: »Saj sem kar jaz tisti fant, ki mi žarnice menja. Aha. Jo bom obrnila, ko pridem domov.« 

In ja itak, da je ne bom ker najprej nisem vedela, da lahko okroglo žarnico narobe obrneš in ko bi tisti fantina vedel koliko tujih jezikov uporabim, da jo sploh dobim noter, ker Francozi znajo jako zakomplicirat majhne prostore in je treba tipati v temo in loviti neko vzmet, kjer po 10 zamenjanih žarnicah še vedno ne vem točko, kam jo zataknem in to dokazuje, da moji prsti res najdejo in zatipajo tudi najbolj skrite kotičke in res ni šans, da tikam tisto žarnico, ker vem, da takoj, ko bi jo, bi pregorela. 

Zdaj računam na to, da je žarnica slišala in bo od strahu še dolgo gorela, tudi če zdaj, ko moram iti po novo zalogo v avtodele, že znam tudi brez listka našteti kaj točno vse rabim in ko sem zadnjič prodajalcu na pamet zdeklamirala, da rabim 3 kom H7 žarnice, še eno tako malo za na prtljažnik in en liter 5W40 olja, me je tako malo izpod čela debelo gledal, a sem si mislila, da glej fant, v sili pač tudi hudič muhe žre in naslednji teden se bom prisiljena poglabljati v zadostnost profila mojih letnih gum in naučila sem se, da če si napumpaš gume na ustrezno raven, dejansko lahko sama popravim tisto, za kar sem mislila, da je nekaj z volanom hudo narobe, le pri tem res ni dobro, da se po nesreči spet zamotam v tisto cev z zrakom, ko je na bencinski prisotnih več ljudi.