MALCE NARCISOIDNO

Moram priznati, da se je vesolje več kot očitno usmililo mojega kislega jogurtovega duševnega stanja in mi je odgrnilo temne zavese v glavi in skoraj bi lahko rekla, da sem z glavo zadela v navidezne oblake in se mi je verjetno zato malo zavrtelo in mi spodneslo tla pod nogami. Ne vem, mogoče so bile temu krive narcise, ker ko jih vidim nasajene in cvetoče v celih zaplatah sredi betonskih urbanih naselij, postanem mehka v kolenih in prične se mi kolcat. 

Ne morem reči, da je bilo odpotovanje nekam tja gor na sever Nemčije čisto brez zapletov, ker nikakor nisem pričakovala, da bomo konec marca imeli 25 stopinj v senci, da se mi bo čokolada v kufru talila in da so se sodelavci spraševali, če je mrbit dobro, da gremo na letališče vsi skupaj z istim avtobusom, ker zna biti, da jo bo moja čudna vremenska potovalna karma kaj vmes zagodla.  A bilo je dobro, vse do takrat, ko me malo pred odhodom aviona, sodelavci opozorijo, da so me klicali po mikrofonu in da naj se zglasim na informacijah. Saj sem vedela, da bi bilo prelepo, da bi bilo resnično, da grem na avion brez kakšnih komedij in sem samo totalno prešvicana, ker v Benetkah je bilo za znoret vroče. In sem se šla prostovoljno predat prvima dvema karabinerjema, ki sem jih našla na notranji strani, ker informacije so bile na zunanji strani in tja ven nisem več mogla. Potem, ko jima priznam, da sem očitno na neki tiralici, ker so me klicali in da v kufru švercam dva avjarja in dve čokoladi, ker z eno čokolado želim Bikerju vrniti njegovo prijaznost, ta druga je za Mojstra za magnete, ker je to posledica ene interne fore, ki jih na dolgi distanci prakticiramo v tistih trenutkih, ko se odločamo, ali bi se šli zabrisat z kakšnega okna, ali pa kaj močnega spiti in ajvar je bil mišljen kot darilo za rojstni dan za našega Francoza, ki ima od vse slovenske kuhinje res najbolj rad ravno ajvar. Oba karabinjerja sta pri svojih zvezah preverjala, da koga bi lahko tako motila čokolada in ajvar in na koncu sta mi rekla, da: Non preoccupare in me poslala na avion. No potem smo sredi noči prileteli v Koln in tam eno uro zaman čakali na avtobus in tam sem sprejela sklep, da se moram držati čimdlje stran od našega Generala, ker moj jezik v njegovi prisotnosti sam od sebe spravlja s sebe besedne zveze, ki zna, da mi bodo prinesle resor kupcev, ki je še dlje stran kot sta Kitajska in Koreja. Ne znam si pojasniti, a njegova prisotnost v meni prebudi borca za pravice delavcev in lahko bi me že izučilo, da se to še nikoli v prihodnosti ni dobro končalo.

Sobe v hotelu so nam potalali po abecedi in bilo mi je v čast, da sem še vedno prva po abecedi in sem zato dobila vogalno delux sobo s petimi okni, ki so razkrivale enkraten razgled in preden sem vse zvečer zagrnila in zjutraj odgrnila, je bila že zadostna dnevna doza gibanja.

Vse ostalo naj gre v kategorijo neprecenljivo, ker ja, včasih je treba za nekaj časa iti stran od tam, kjer so sami vprašaji in ljudje, ki te že leta držijo v natezalnici in te imajo za namesto bumeranga. Mislim, da sem našla tisto, kar sem mislila, da je nekje ostalo in da ne morem več dobiti nazaj. Saj zdaj tudi nisem prinesla s sabo domov, a zdaj vsaj vem zakaj je tam ostalo in tokrat sem res vesela, ker zdaj vsaj vem, da na notranji stran ne postajam črna luknja, ki ničesar več ne zna čutiti. Kot sem rekla, narcise v zaplatah me res naredijo čisto mehko in potem sem se še ob tisti zarečeni besedi malce stopila in se na notranji strani sama sebi režala v kakšen popoln kontekst je padla. 

V resnici sem se čisto stopila, a ne bom priznala, so me pa potem naši najbolj ambiciozni kolegi takoj zasliševali, da če res grem delat v Nemčijo in pri kosilu sem ugotovila, da imam še nekoga, ki pazi name in dejstvo je, da če imam pred sabo modro srajco, se izredno težko zberem in tudi zeleno jabolko ne pomaga, ker sem potem bila še bolj lačna in sem točila sline in so me srbeli prsti, a zdaj moram čakati do junija, da mrbit popravim lanski junij, ker zdaj mi je šele jasno, da tisto takrat ni bilo naključje in potem tisto v novembru tudi ne. Ja no, saj je tudi Edit Piaf imela svoj Berlin, bom že zdržala do tam.

Pa ganilo me je, ko sem ob večerji sedela za mizo z osmimi ljudmi, ki so bili domorodni Nemci in dvema, ki sta po naravi prirojena poligolota in ju v temi po govorici takoj zamenjaš za dva Nemca in vsi so se zaradi mene pogovarjali v Angleščini, ker sem jaz edina uboga reva, ki se s svojo Nemščine nikamor ne zmakne. Saj sem zdaj zaradi tega spet naredila en kup dobrih sklepov in se jih bom poskušala držati in danes sem že poslušala en tekst, samo nisem amanjente razumela.

Nazaj grede me je celo problematična potovalna karma pustila pri miru in se spravila na Kolesarja, ki je šele na letališču opazil, da so njegov telefon, plačilna kartica in osebna izkaznica ostali na avtobusu, ki ga je vozil res ne preveč prijazen 200 kilski Poljak, ki je za povratek avtobusa in dokumentov nazaj hotel 100 evrov. Konec dober vse dobro, nazaj smo prišli vsi in tudi zeko in glasbena skrinjica, ki ju je Kolesar kupil za svojo drago, s katero pričakujeta eno malo Kolesarko oz Kolesarja. Poligolotka in jaz sva mu pomagali izbirati in prepričali sva, da bo to tisti zeko zaradi katerega se bo enkrat moral pripeljati iz Rijeke nazaj domov, ker bodo ugotovili, da so ga pozabili na pot na morje in glasbeno skrinjico bo rabil, ko ne bo mogel zaspati, ko bo imel občutek, da so mu zobje zrasli.

Ja, bili so najboljši trije dnevi tega leta. Pa še v taksiju mi je padla v uho tale pesem in tudi Francoz jo je pel zraven, v meni bo pa ostalo tisto, ko res tako zelo zelo diši po pomladi in prijaznost nekega pogleda. 

Vesolje, hvala, zdaj imava rezultat 1:1.