OZELENELA in OŽULJENA




Določeni tedni so sestavljeni iz niza dogodkov, iz katerih lahko potem rečem: »Dober teden je bil,« ker na koncu šteje tisto, kar si puščam v spominu. 

Sploh, ker je torkova nevihta, ki me je na 100 metrih, kljub mareli, premočila do kože, a je naslednji dan naredila, da so tulipani čisto dokončno razcveteli in so breze pognale tiste svoje nežne listke. Pa moj rdeči javor je ozelenel, tudi če bi dejansko morali biti rdeč, ker sem ga lani za rdečega tudi ne ravno poceni plačala. Izkazalo se je tudi, da sem določene hortikultularno cvetlične zadeve okoli hiše res malo preveč porezala lasni jeseni, a naj bo to maščevanje zato, ker so mi posekali španski bezeg.

Trenutno stanje je tako, da še vedno zdravim moj 149,99 Euro drag žulj na levi peti, ki je cena čisto novih pregrešna dragih Salamonk, ki sem si jih kupila za nagrado za mojo delovno uspešnost zadnjega kvartala in to preden mi je 1. Aprila pisala država in mi v pismu napisala, da se ne heca in da od mene pričakuje, da ji do 1. Junija nakažem 288 Evrov. To eden izmed tistih neprecenljivih trenutkov, ko me res prime, da bi zapela Zdravljico.

Če se za trenutek še vrnem k moji krasni, finančno preuranjenji investiciji v nove treking tekaške off road copate, ki ne samo, da sem ugotovila, da odlično stabilizirajo negotovost mojega levega gležnja, da lahko zabremzam pesjanarjev 4x4 pogon, ko zavoha srne in zagotavljajo odličen oprijem na vseh podlagah in ki imajo med drugim tudi goretex ohišje, kjer lahko hodiš z njimi po vodi in imaš potem samo od gležnjev do kolen mokre noge in v katere sem dejansko bila primorana investirati, ker so ta stare v petem letu svojega življenje dokončno izdanhnile. In ker so bile tako frdamano drage, sem hotela mojo nestandardno peto prisiliti, da jih bo s prve sprejela in sem tiščala nogo vanje dokler se nisem bila primorana predati in podpisati premirje dokler se mi luknja ne zaceli, ker sem v sredo zjutraj komaj še odšepala iz parkirišča do pisarne. 

Pa ta teden sem končno sem v živo slišala Severo kako poje s svojim žametnim glasom v deževnem večeru. Tudi če ni bilo te pesmi, ki se mi zdi, da res pove vse, kar se mi v srednjeročnem časovnem obdobju mota po glavi …


Je bila pa tudi v sredo zjutraj Iris in Goo goo dolls na radiu na tešče in to me vedno spravi v lebdeče stanje duha, ko postanem koražjna in se upam tudi pri polni zavesti popolno osmešiti in vem, da je bil tisti nekdo na drugem koncu Evrope vesel razglednice in voščila za dobro jutro in upam, da mu je malo olajšala kar mu visi nad glavo in sploh glede na to kako hitro je odgovoril in kako je odgovoril, vem, da je zadela tam kamor sem ciljala in vem, da ko mu pridem do živega, mu kar nekako zmanjka besed. Si pa deliva nekaj neprecenljivih momentov, ker redki so ljudje, s katerimi se da v sivini dneva ustvariti paralelno vesolje, kjer je samo z izmenjavanjem besed mogoče ustvariti veliko smeha in pred kratkim je v meni našel nekaj, kar sem mislila, da nimam več in da je izgubljeno. Očitno ni …


Dokončen veliki finale dobrega tedna je bil danes, ko sem zbrala vso notranjo moč in očistila svoj avto. Na lestvici top treh stvari, ki jih sovražim početi so pranje avtomobila, čiščenje pesjanarjevega dvora in pomivanje oken in dejstvo, da sem danes premagala sama sebe in avto očistila zunaj in znotraj, je primerljivo z nečem, za kar dajejo Nobelovo nagrado. Dejansko zdaj še tisti podpis nekega neznanega rdečega avtomobila na zadnjem odbijaču, kjer lastnik ni bil tako prijazen, da bi mu pustil svoj kuponček in svojo telefonsko številko, ne izgleda več tako grozno, bo pa še dodatek, ki bo v naslednjih tednih negativno vplival na mojo finančno sliko. Do preklica bom miže dvigala denar na bankomatu. Čiščenje avta ni bil navdih. V torek imam tehnični in ko sem zadnjič imela avto tam in je bila moj avto daleč najbolj umazan v koloni ostalih čakajočih vozil, sem dobila tak pogled z viška od mojstra, ki dela tehnične, da mi je bilo brez besed čisto jasno, kaj mi je hotel povedati.

Predfinale dobrega tedna je bil včeraj, ko smo našo njivo pripravili na prvenstvo »Kateri sosed ima najbolj debel krompir 2017« in to smo naredili brez, da bi morale posredovati Modre čelade, tudi nič ni eksplodiralo in danes zjutraj sem svoje truplo dobila v pogon brez, da bi morala svoj skelet ponovno sestaviti s pomočjo navodil za uporabo. Je pa Prestolonaslednik na misiji 365, kar pomeni, da vsak dan na svojem FB profilu objavi eno svojo umetniško fotografijo z refrenom pesmi in zvezda včerajšnje je moja zadnja plat in postavil me je na tako glasbeno podlago, da zdaj pričakujem, da se mi bodo usule telefonske številke samskih Gorenjskih in Prekmurskih kmetov.



Ok, jutri bo nov dan in ga puščam ozeleneti.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

TRŠICA IN DRSALKA ODKRIVATA SHANGHAI 2.del

Slika
Če prideš v Shanghai   poleti, je ob šestih zvečer trda tema in ni druge kot, da vzameš taksi, da se z njim zapelješ do hotela, ki sem ga bukirala tako čisto na slepo srečo preko bookinga, ker iskala sem nekaj poceni in blizu železniške postaje in pač našla sem kar sem našla in šele tik pred odhodom naštudirala, da ni blizu ta prave železniške postaje, od kjer sva potovali naprej v Peking, a kar je bilo je bilo in če itak nimaš pojma kjer si, je čisto vseeno, če si v neki levi soseski. Je pa ponoči Shanghai kot, da prideš v pravljico, ker ko med vožnjo gledaš vse tiste luči Pudonga in Bunda in tiste stolpnice, lahko rečem samo »WOW«. Mesto kot, da bi nekdo rekel arhitektom: »Glej, tle ne šparamo, samo povej koliko rabiš in pogoj je samo to, da bo naša stolpnica večja in lepša od sosedove« Dejansko najin hotel ni bil slab za 25 Eur na noč na osebo,   z vključenim zajtrkom, ker vem v kakšnih luknjah od hostlov sem že spala, brez zajtrka za 10 – ...
Preberite več

HUDA MAČKA

Slika
Najprej moram pojasniti, da bi to moral biti potopis o mojem popotovanju na vsakoletni sejem v Berlinu, a po spletu nenadnega preobrata usode nisem še tam, ker s povito roko ne morem še natipkati daljšega potnega poročila, kar pot v Berlin zagotovo je.  To bo zaenkrat samo prispevek iz časa, ko je Berlinski zid že padel in govori o hudih mačkah in še to zgolj kot zahvala temu, da so očitno sedaj ta novi antibiotiki prijeli in lahko tipkam že z 6 prsti. Kot sem že rekla, preživela sem vsakoletno udejstvovanje na »našem štantu« v Berlinu, brez npr tega, da bi se mi zadnji dan strgala zadrga na kufru in bi v poskusu, da preprečim, da bi na letališču v Benetkah vsake moje spodnje hlače se posebej pripeljale po tekočem traku, strgala še dva para čistih najlonc in bi zadnji dan sejma morala preživeti v tistih smrdljivih nošenih, ker hlače so po tlačenju v kufer itak tako zmečkane kot, da bi jih kravi iz riti povlekla. Ker smo prispeli nazaj šele v petek v zelo zgodnjih ...
Preberite več

Rabarbara

Slika
  Prosim, za potrebe moje osebne izpovedi, me kličite kar Rabarbara. Sem čisto običajna ženska. Pravijo, da izgledam malo čez štirideset, a sem že precej blizu pedesetki. Sem se sprijaznila. Kozmetika in anticelulitni preparati so mi vedno bili v oporo in tolažbo.   Imam krasnega moža, ki je uspešen podjetnik dobrega srca, ki skrbi, da imamo mi in še dvajset zaposlenih, vsak mesec za plačilo vseh položnic in vsako leto za dopust po lastni izbiri, kjer ni potrebno iz stanovanja v šotor na morje, preseliti polnega hladilnika in dobršen del pohištva. Da se greš potiti v nek nedefiniran kamp, kjer deset minut peš hodiš do najbližje skupne umivalnice in kjer zmanjka tople vode, ko si ravno fejst našamponiraš lase in deset minut stojiš pred WC školjko in razmišljaš, če te že tišči dovolj, da bi se usedel nanjo. Če imaš srečo zaradi vročine fašeš drisko in potem si deset dni stalno na poti. Šotor wc, wc šotor, …   Hiše nimamo, ker mož nikoli ni imel časa, da bi jo zgradi...
Preberite več